Širitvene dileme na Zahodnem Balkanu

Zgodovina Balkanskega polotoka priča o nepredvidljivosti dogajanj na tem območju. Podobno lahko pričakujemo tudi v njegovi prihodnosti. A če se večina evropskih akterjev in balkanskih kandidatk za članstvo v EU o čem strinja, je to dejstvo, da je prihodnost te regije le evropska, kar so leta 2003 potrdili tudi na vrhu Sveta EU v Solunu. Od takrat je minilo polnih 20 let. Slovenija je postala polnopravna članica EU leta 2004, Hrvaška pa leta 2013. Druge države, nastale po razpadu Jugoslavije, pa imajo nenehne težave pri izpolnjevanju kriterijev za vstop v EU. V največji meri zato, ker reforme ostajajo neopravljene, pa tudi zaradi nerešenih meddržavnih vprašanj. Konfliktne države/entitete in nerešena nacionalna vprašanja v regiji predstavljajo največjo oviro na poti v EU. Čeprav države kandidatke pestijo mnoge težave – korupcija, kršitve človekovih pravic, neobstoj vladavine prava, (ne)svoboda medijev in dezinformacije, podpihovanje etničnega sovraštva, zgodovinski revizionizem itd. – se še največji 'evro optimisti' sprašujejo, ali je tudi EU ustrezno opravila domačo nalogo s področja širitvene politike v zadnjih dvajsetih letih.

Širitev EU že ves čas poteka po metodi "korenčka in palice", vendar nesorazmerno, z veliko več korenčkov, a bore malo palicami, ki bi kandidatkam dale vedeti, da v čem ne ravnajo prav. Dostop do evropskih sredstev, nepovratne donacije, razvojna in humanitarna pomoč, članstvo v evropskih političnih skupinah in v evropskih makroregionalnih strategijah, prenos znanja, izkušenj in svetovanje itd. so le nekatere izmed prestižnih ugodnosti, ki jih države na Balkanu že uživajo.

V zadnjem času je v regiji, za katero je dolgo veljal status quo, kljub dolgoletnemu angažmaju EU in predpristopni pomoči moč opaziti dokajšnje nazadovanje na mnogih področjih. V tej kratki refleksiji se lahko sicer globokih in kompleksnih težav regije dotaknemo zgolj z vrha ledene gore. A tudi takšen bolj površinski pregled razmer je dovolj skrb vzbujajoč. Kljub zahtevam po reformah za pridružitev EU je strokovna javnost prepričana, da bo treba v regiji najprej rešiti temeljna politična vprašanja, spor med Beogradom in Prištino, Skopjem in Sofijo, urediti razmere znotraj nefunkcionalne BiH itd., brez katerih je nemogoče doseči stabilnost v regiji.

EU si prizadeva, da bi Bolgarija odpravila blokado Severne Makedonije, ki naj bi v zameno spremenila ustavo. Njeni upi, da bo po ratifikaciji Prespanskega sporazuma leta 2018 začela dolgo pričakovani pristopni proces z EU, so se razblinili, ko sta Francija in Nizozemska blokirali začetek pogajanj s Severno Makedonijo in Albanijo kljub pozitivnim priporočilom Evropske komisije. Kmalu zatem je Sofija na presenečenje mnogih zavzela trdno stališče in dvakrat blokirala začetek pristopnega procesa Severne Makedonije.

Največja grožnja varnosti Zahodnega Balkana gotovo izvira iz sporov med Srbijo in Kosovom. Dialog med Beogradom in Prištino pod pokroviteljstvom EU je praktično na mrtvi točki, zdaj z drastičnim poslabšanjem. Poglabljanje varnostne krize se je začelo s sporom o registrskih tablicah, nadaljevalo z izstopom kosovskih Srbov iz kosovskih institucij. Dodatna eskalacija se je zgodila po lokalnih volitvah na severu Kosova, ki so jih Srbi bojkotirali. Ob izvolitvi novih županov z nekajodstotno podporo so srbski protestniki pred zgradbo občine napadli in poškodovali 30 vojakov KFOR-ja, Evropska unija pa je po dogodku uvedla sankcije kosovskemu premierju Kurtiju in mu pripisala največjo odgovornost za eskalacijo, kar je dokaj nenavaden odziv.

Dr. Ivana Stradner (Fundation for Defence of Democracies, Washington) ocenjuje, da takšna dejanja prikažejo Unijo ne samo kot nekompetentno, ampak tudi kot zlonamerno, saj sta njena dva najvišja uradnika Borell in Lajčak, "zadolžena" za dialog Beograd-Priština, iz Španije in Slovaške, dveh držav, ki Kosova še vedno ne priznata kot neodvisnega. Srbski predsednik Vučić je konec septembra po napadu srbskih paravojaških enot na policiste na severu Kosova nekoliko izgubil prednost v dialogu s Prištino. Četudi je Kurti trdil, da za napadom stoji Beograd, je Unija zgolj obsodila napad in ni niti omenila uvedbe sankcij Srbiji, kaj šele umika obstoječih sankcij Kosovu. Vučića so po napadu voditelji treh največjih držav EU pozvali k de facto priznanju Kosova, kar se doslej še ni zgodilo, a je kmalu zatem razpisal volitve v Srbiji, zagrnil dimno zaveso, pa smo spet na mrtvi točki.

Kaže, da EU neustrezno izvaja tako tehnični kot politični vidik širitve. S tem ostajajo odprta vrata v regijo tretjim akterjem, predvsem Kitajski in Rusiji. Najboljši primer je Črna gora, ki je še pred kratkim veljala za vodilno državo na poti v EU. Danes je močno polarizirana in stagnira v evropskih integracijah. Najbolj eklatanten primer vmešavanja Rusije se je zgodil na volilno nedeljo, oktobra 2016, ko je črnogorska policija preprečila izvedbo državnega udara in aretirala s tem povezanih 20 državljanov Srbije, v odsotnosti pa obtožila dva državljana Rusije. Ti naj bi nasilno prevzeli oblast in preprečili vstop Črne gore v zvezo NATO. Sledile so tektonske spremembe – padec Mila Đukanovića, dolgoletnega predsednika in nekdanjega premierja Črne gore. Na mesto predsednika je prišel Jakov Milatović, v parlamentu pa je novo večino oblikoval Milojko Spasić. 

Oba iz Gibanja Evropa zdaj, ki je prineslo upanje v nov zagon na evropski poti Črne gore. Na drugi strani pa kaže, da sta oba del političnega projekta, kreiranega v laboratoriju Srbske pravoslavne cerkve ter obveščevalnih služb Rusije in Srbije, kar delno potrjuje tudi Spajićeva poteza, ko je tik pred zdajci zavrnil možnost oblikovanja proevropske koalicije in vzpostavil večino s podporo proruskega in prosrbskega gibanja Za prihodnost Črne gore. Za predsednika skupščine je postavil Andrijo Mandića, ki je leta 2007 prejel naziv četniškega vojvode, nasprotuje članstvu Črne gore v Natu, zanika genocid v Srebrenici in se zavzema za umik priznanja Kosova. Medtem ko Rusija v regiji izvaja informacijske operacije ter vpliva nanjo prek energetike in verskih odnosov, je kitajski vpliv prisoten predvsem v gospodarstvu in preko spornih posojil, ki so Črno goro pahnila v dolžniško stisko zaradi nezmožnosti odplačila kredita iz leta 2006 za izgradnjo avtoceste v sicer neprometni notranjosti države.

Ko gre za odvračanje vpliva tretjih držav, je Srbija za EU prav tako velik izziv. Zanjo je izbira med Rusijo in EU podobna izbiri med dvema nevestama. Prvo (Rusijo) srčno ljubi in se z njo ujema, druga (EU) se ji čustveno upira, a lahko reši njene ekonomske potrebe. Vprašljiva je tudi dejanska želja Srbije po članstvu v EU, kajti že leta svoji javnosti pošilja protievropske/protizahodne signale. Podpora članstvu v EU je letos v Srbiji okrog 45 odstotkov (nekoč več kot 60 odstotkov). Še vedno ni uskladila svoje zunanje politike z EU, predvsem ko gre za uvedbo sankciji proti Rusiji zaradi agresije v Ukrajini. Poročila EK o napredku Srbije na to sicer opozarjajo, a morala bi biti bolj kritična, saj ne odražajo dejanskega stanja. Z zatiskanjem oči EU očitno ne spodbuja Srbije pri sprejemanju reform in zaključku demokratične tranzicije.

Evropska unija kot največji trgovinski partner in vir razvojne in predpristopne pomoči ima vso pravico udariti po mizi, ko se v državah kandidatkah dogajajo množične kršitve vladavine prava in človekovih pravic. A pri tem doslej ni bila dovolj odločna. Predpristopni proces usklajevanja politik in normativnih okvirjev z EU naj bi države kandidatke peljal po poti do razvitih, odprtih, tolerantnih in demokratičnih družb, ki bi spoštovale vladavino prava, svobodo medijev in človekove pravice. Unija je kandidatkam ponudila veliko že pred samim članstvom, s tem pa je po mnogih ocenah žal prispevala tudi k razvoju in ohranjanju negativnih politik v regiji. 

Preseneča, da takšna politika EU celo ni prepoznana kot slabo ravnanje, temveč kot nekaj, s čimer je treba nadaljevati, kar je potrdil tudi evropski komisar za širitev Varhely, ki je 8. novembra na predstavitvi novega evropskega načrta dodatnih šestih milijard za reforme na Zahodnem Balkanu izjavil, da ponujajo integracijo v EU pred de facto članstvom. Vojna v Ukrajini je dala širitvi EU nov zagon, toda v iskanju čimprejšnje stabilnosti širitev "mimo vrste" ali po "poenostavljeni metodologiji" ni najbolj zaželena. Regionalne politične elite je treba spodbuditi k izpolnjevanju kriterijev, a ne vedno s "korenčki". Širitev z nerešenimi težavami Balkana bi EU lahko drago stala in morda celo ogrozila eno njenih najpomembnejših vrednot, mir, ki na njenem območju nikoli v zgodovini ni trajal tako dolgo, kot smo mu priča.