'Na cestah vozimo morilski stroj, življenja pa lahko rešimo le kot skupnost'

Predstavljajte si. Zgoščen promet, barve, ki se zaradi visoke hitrosti zlivajo v eno, nato pa nenadoma oglušujoč pok. Medtem ko ti odzvanja v ušesih, okoli sebe pa ne vidiš ničesar drugega kot prah, se zaveš, da si ujet med zveriženo pločevino. Mogoče si malce oddahneš, če si v avtomobilu sam, huje je zagotovo, če se zavedaš, da je ob tebi še nekdo. A ukleščen ne moreš narediti ničesar. Lahko le čakaš na pomoč in upaš, da se bo ta pojavila čim prej.

Podobni scenariji se vse prepogosto odvijajo na žalost odvijajo tudi na naših cestah. Življenja ljudi in resnost njihovih poškodb pa so mnogokrat močno odvisna od sekund, ne od minut. Prav slednje pa je mnogokrat  močno odvisno ne le od reševalnega osebja, temveč tudi od obnašanja ostalih udeležencev v prometu.

V nedeljo bo minilo 10 let od odmevnega, pa tudi srhljivega posnetka, ki je nastal na naši avtocesti. Več gasilcev se je takrat v polni gasilski opremi, ta tehta tudi več kot 15 kilogramov, smo se pozanimali, podalo v kaos pred gasilskim vozilom in voznike usmerjalo k robu cestišča, da so lahko gasilci prišli do ponesrečencev in se vključili v reševanje. Koliko med nami bi lahko dva kilometra preteklo brez vse te dodatne opreme? Zagotovo bi imel marsikdo težave.

10 let po posnetku, ki ni ujel le pozornost slovenske javnosti, temveč je prepotoval tudi marsikatero tujo državo, smo se pogovarjali z Anžetom Albrehtom, ustanoviteljem Zavoda Reševalni pas in enim od gasilcev Prostovoljnega gasilskega društva Dolnji Logatec, ki se je pred leti prebijal med avtomobili in na avtocesti utiral pot interventnim ekipam.

'Štejejo sekunde', rabili so jih dodatnih 360

Takrat so bili reševalci in policisti že na kraju nesreče, skozi zastoj pa se je prebijalo tudi gasilsko tovorno vozilo. "Dobra dva kilometra pred nesrečo pa se je vse skupaj ustavilo," se spominja Albreht. Vozila so obstala na sredini svojih pasov, nekatera celo med pasovoma, ker so v času zastoja ravno menjavala pas. "Upali smo, da bo sirena voznike opozorila na nas, da se nam bodo umaknili, vendar pa smo naposled sprevideli, da se situacija sama od sebe ne bo rešila," pove.  

Albreht je takrat skočil iz gasilskega vozila in voznike na poti opozarjal, naj se umaknejo gasilskemu vozilu. Na ta način je skupaj s še dvema sodelavcema izmenično počasi ustvarjal reševalni pas. "Nismo vedeli, kako daleč smo od samega kraja nesreče. Malce sem se uštel," prizna.

Posnetek, ki prikazuje tek gasilcev po avtocesti od začetka njihove poti pa vse do kraja nesreče, je dolg nekoliko več kot sedem minut. "Ta isti odsek, če se vozimo 130 kilometrov na uro, lahko ob prosti poti prevoziš v manj kot minuti. Torej smo z umikanjem vozil na rob avtoceste izgubili več kot šest minut," poudari Albreht. Že če bi bil torej najhujši izkupiček nesreče zgolj to, da oseba na reševalce ta čas čaka obrnjena na glavo, bi bilo šest dodatnih minut veliko: "Obšla bi jo slabost, imela bi glavobol. Kaj šele, če bi bila nesreča hujša in z večjimi poškodbami." 

Čas, ki so ga gasili potrebovali do kraja nesreče, pa ni bila edina težava, s katero so se soočili tisti dan. Ker so morali v polni gasilski opremi trije gasilci po žgočem soncu s poti umikati voznike, so ti na kraj nesreče prišli že čisto izmučeni. "Takrat bi se moralo moje delo v resnici šele začeti. To je bil velik udarec za reševanje. Od devetih gasilcev jih je bilo za delo uporabnih le še šest. To se ne bi smelo zgoditi," je jasen sogovornik.

Gasilce je gnala dodatna doza adrenalina, vendar pa lahko tudi ob gledanju videoposnetka slišimo besede gasilcev, ki pravijo, da po teku po avtocesti nimajo več moči za delo, ki jih čaka. "Na intervenciji se vedno mudi. Že preprečevanje izlitja nafte iz tovornega vozila je zelo pomembna točka naše intervencije," pove. 

"Na srečo poškodbe takrat niso bile hude. Vendar pa se je prevrnilo tovorno vozilo, ki je prevažalo 30 ton visoko vnetljive snovi, ki bi lahko tudi eksplodirala. Prav tako je bilo v nesrečo udeleženih šest vozil." Albreht se spominja kaosa in popolnoma blokirane avtoceste, zaradi česar je tudi nastal takšen zastoj.

Od začetne nejevolje nad vozniki do priznanja tujine

Posnetek je kmalu postal viralen. Ujel ni le slovenskega občinstva, temveč je hitro zakrožil tudi po tujih državah. "Spomnim se, da je na eni od ameriških platform nekdo zapisal komentar: Glej ga, norca, ta je še hujši kot Usain Bolt," pove.

Ozaveščanje o ustvarjanju reševalnega pasu se je sicer začelo leto pred dogodkom na avtocesti, leta 2012. Dars in Avto-moto zveza Slovenije sta v ta namen posnela tudi preventivni videoposnetek, natisnili so plakate. "A vse skupaj je bilo premalo, akcija se ni prijela. Redko kdo je vedel, kaj je reševalni pas, kaj šele da bi se ravnal po njem," pove prostovoljni gasilec, ki se je po incidentu na avtocesti tudi sam začel zanimati za akcijo in ugotavljati, kako informacije pripeljati do ljudi.

Sama pravila o vzpostavitvi reševalnega pasa so sicer obstajala že pred letom 2010, je bil pa zakon, kot pove Albreht, zelo nerodno napisan. Ta je namreč narekoval, da se morajo vozila na avtocesti na desnem pasu umikati desno do črte, na levem pa levo do črte. Odstavni pas naj bi medtem ostal prost. "Ampak preračunali smo, da četudi se tovorna vozila umaknejo skrajno desno in skrajno levo do črte, naše gasilsko vozilo ne pride mimo," pove. Leta 2017 so ga povabili tudi na parlamentarno sejo odbora za infrastrukturo in skupaj so tako formirali trenutno veljavni zakon. "Torej umikanje skrajno levo in skrajno desno, tudi na odstavni pas. Šele takrat pridobimo dovolj prostora," je jasen.

Albreht je o ustvarjanju reševalnega pasu sprva ozaveščal prek PGD Dolnji Logatec, kasneje pa je ustanovil Zavod Reševalni pas. Informacije je delil na letakih, prirejal je dogodke, močno aktiven pa je postal tudi na družbenih omrežjih, kjer deli posnetke nevarne vožnje. "Predvsem v izobraževalne namene, ne pa zato da bi koga izpostavljal," pove. Z donatorskimi sredstvi so lahko kupili tudi 10 dobrih kamer, ki so jih za uporabo razdelili različnim gasilskim enotam po Sloveniji.

Prizadeva si, da bi se povezovali tudi s podobnimi institucijami v tujini: "Da bi na primer tudi v Nemčiji svoje državljane opozarjali o pravilih v Sloveniji, kot to pogosto že počnemo pri nas. Poleti bo na primer veliko Slovencev odpotovalo na Hrvaško, kjer veljajo enaka pravila kot pri nas. Zanimiv fenomen pa se na primer pojavi pri Avstrijcih – do Karavank namreč obvladajo ustvarjanje reševalnega pasu, ko prečkajo to orografsko pregrado, pa naenkrat vse pozabijo."

Tudi tujina je prepoznala delovanje in uspeh Albrehta. Lani je namreč zavod prejel najvišje evropsko priznanje za pristop k ozaveščanju. V Bruslju je tako prejel nagrado, ki jo podeljuje Evropska listina o cestnoprometni varnosti, ki deluje pod okriljem Evropske komisije.

Desetletje zgodb, tudi takih brez srečnega konca

Izkušnje, znanje in informacije deli prostovoljno. Na dogodkih pripoveduje tudi zgodbe, v zadnjih letih se jih je nabralo nešteto. Take z lepim, pa tudi z manj lepim zaključkom. Med slednjimi je tudi ena, ki mu bo za vedno ostala v spominu.

Že dan pred nesrečo so namreč tudi na spletu opozarjali pred slabim vremenom, voznikom so svetovali, naj vzdržujejo varnostno razdaljo, naj prilagodijo hitrost, v primeru nesreče ali zastojev pa naj vzpostavijo reševalni pas. Naslednji dan je Albreht začel prejemati pozive za prometno nesrečo. Med Logatcem in Vrhniko so se v le nekaj minutah zgodile tri prometne nesreče.

"Voznica se ni držala pravil prilagojene hitrosti, zaradi vode na cestišču pa jo je pri veliki hitrosti obrnilo," pripoveduje. Začel se je delati zastoj, v njem pa je voznik tovornega vozila trčil v vozilo, v katerem so bili dva otroka in voznica. Eden od otrok je v nesreči umrl. "Ko bi ljudje slišali, kar sem jaz. Bratec je začel v reševalnem vozilu spraševati po sestrici. Takrat bi si lahko prestavljali, zakaj si želim opozarjati in zakaj si želim, da bi ljudje dojeli, kako smrtni smo v prometu," pove.

Kljub opozorilom se tudi takrat z reševalnim vozilom ni uspel tekoče prebiti do nesreče. In ko ljudje slišijo tresenje v njegovem glasu, dasiravno se je v svojem poklicu že večkrat srečal s smrtnim izidom, se dotakne tudi njih.

Primerov, ki so ga pretresli, je bilo sicer veliko. Podobno si bo za vedno zapomnil tudi smrt romunske štiričlanske družine na avtocesti. "Naporno je, ampak to delamo, in ni mi žal, da se ukvarjam s tem." Prav zaradi izkušenj in tragičnih zgodb pa si želi čim hitrejšega dosega "vizijr nič" – filozofija iskanja pozitivnih rešitev, s katerimi bi lahko omilili tragične posledice prometnih nesreč. Deluje na temeljnih področjih varne infrastrukture, varnih vozil, strokovnih in merljivih programov ozaveščanja in vzgoje, medsebojnih odnosih in zakonodaji ter varnem sistemskem okolju celovite družbe.

Ljudje pa morajo ob tem, kot poudarja, poosebiti tudi, da, ko sedejo za volan, vozijo "morilski stroj". "V primeru nesreč pa lahko življenja rešujemo le skupaj. Zmagamo lahko namreč le kot celota," je jasen. S pomočjo zavoda si zato prizadeva ustvariti tudi skupnost, ki je tako pomembna v cestnem prometu.

V zastoju na avtocesti igrala celo glasbena skupina: 'Če kdaj, naj starši otrokom telefon in tablico ponudijo takrat'

Po desetletju delovanja se sicer v zastojih občasno še vedno pojavijo vozniki, ki za interventna vozila ne ustvarijo proste poti. A ta so redka, Albreht pa opaža, da so med njimi pretežno tujci oz. vozniki določenih luksuznih znamk vozil. Slovence medtem pohvali, da so v tem času že precej ponotranjili ustvarjanje reševalnega pasu.

Se pa v prometu pojavljajo nekatera druga, za življenje prav tako ogrožajoča dejanja voznikov. Poleg prehitre vožnje in premajhne varnostne razdalje Albreht izpostavi tudi neprestano vožnjo po prehitevalnem pasu. Meni, da tudi slednje ustvarja objestne in živčne voznike, kar lahko privede do nesreč na cesti.

Predvsem in najbolj pa izpostavlja nevarnost zapuščanja vozil v zastojih. Nestrpnost voznikov je stalnica ob zastojih, vse manj presenetljivi pa so tako tudi pešci na avtocesti, ki se v zadnjem času pojavijo ob skoraj vsakem nekoliko daljšem zastoju. In to celo zelo kmalu po ustavitvi vozila. V zavodu imajo posnetke, ko se po reševalnem pasu zapelje šele prvo interventno vozilo, ljudje pa se medtem že sprehajajo po cestišču. "Prejemamo ogromno posnetkov tovrstnega nevarnega početja. Tudi otrok na cestišču, celo bend je že igral v zastoju. Očitno se ne zavedajo, kako hitro lahko pride do nove nesreče," pove.

Po reševalnem pasu se lahko na primer zelo hitro zapelje intervencijsko vozilo, nevarno je že lahko, če oseba v tistem trenutku skozi okno pomoli glavo, opozarja. "Prav zaradi takšnih nevarnosti ne divjamo brezglavo po reševalnem pasu. A nesreča se lahko zgodi hitro in če se interventno vozilo zaleti v osebo na cestišču, je konec." Tudi gasilci na avtocesto stopijo le v polni opremi, s čelado na glavi. Zavedajo se namreč nevarnosti, ki jim preti na tem območju.

Kljub temu pa se je v preteklosti zgodilo že več nesreč s pešci, za katere  je dostop na avtocesto sicer prepovedan. Na srečo še ni prišlo do nesreče zaradi trka interventnega vozila v pešca na reševalnem pasu. So pa lani na naših avtocestah vseeno zabeležili tri smrti pešcev.

A tudi črna statistika očitno ni dovolj veliko opozorilo. Na cestišču lahko namreč ob zastoju opazimo tudi otroke, ki se tam igrajo z žogami ali rolkami, pri čemer starši ne pomislijo na vseprisotno nevarnost. "Lahko mu na primer uide žoga, mimo lahko pripeljejo motoristi, na nasprotnem vozišču se lahko zgodi nova prometna nesreča, kos pločevine pa lahko poleti naravnost proti otroku izven vozila," našteje. Zgodi se lahko nešteto scenarijev, ki pripeljejo do neželenega rezultata.

Ker pa razume stisko staršev, katerih otroci med čakanjem v stoječem vozilu postanejo nervozni, meni, da je prav v takšnih primerih dober čas, da se otroku ponudi telefon ali tablica, ki jih v tem času zamotita.

Med hujšimi prometnimi prekrški ob tem Albreht izpostavi še vožnjo za interventnim vozilom v zastoju, ki se na trenutke prav tako pojavlja. Na vsem tem bo treba še delati in poučiti voznike, kako nevarno je lahko njihovo početje – tako za njih same kot tudi za ostale udeležence v prometu. Za zdaj pa je Albreht vesel, da je vsaj reševalni pas postal veliko bolj domač med slovenskimi vozniki in da je dostop do ponesrečencev na kraju nesreče zato tudi veliko lažji.