To, da so brezcarinske prodajalne roba z omejenim rokom trajanja, je jasno od takrat, ko smo začeli razmišljati o Evropski uniji. Če upoštevamo pritiske ponavljajoče kritike in graje Evropske unije, bi lahko celo rekli, da je bila politika sprenevedanja in zavlačevanja navzven razmeroma uspešna.
Druga zgodba je politika vlade do domače javnosti. Ker je vlada očitno ocenila, da so brezcarinske prodajalne globoko zasidrane v glavi povprečnega Slovenca, do nedavno enostavno ni bilo jasne strategije zapiranja oziroma preoblikovanja teh prodajaln. Potem so se kar naenkrat pojavile študije, ki so kazale na to, da preoblikovanje teh prodajaln sploh ni tako boleče. Vlada pa je v svoj prepričevalni aparat vključila še znane ekonomiste, ki naj bi pomirili ljudstvo.
Uspešnost napovedanega preoblikovanja temelji na predpostavki, da bo večina ljudi še vedno hodila v te prodajalne, čeprav ne bodo več imele statusa brezcarinske trgovine. Obdržali naj bi okoli 70 odstotkov kupcev, ob tem pa bi bil tudi ugoden tudi vpliv na proračun. Glede na evropske izkušnje pa se lahko hitro zgodi, da bodo te prodajalne počasi hirale. Primer so lahko številne italijanske in avstrijske obmejne trgovine, ki so po izgubi cenovne prednosti počasi ugasnile.
