Na prvi pogled je uporaba službenih avtomobilov zgledno urejena: v novi uredbi tako jasno piše, kdo in pod kakšnimi pogoji je upravičen do avtomobila. Samo predsedniku vlade tako pripada močnejši avtomobil z večjo prostornino motorja od 3000 kubičnih centimetrov, medtem ko si ostali ministri lahko omislijo nekoliko šibkejše avtomobile. Državni sekretarji in predstojniki vladnih služb imajo lahko v osebni uporabi avtomobil do 2000 kubičnih centimetrov, ostali ostalih uradniki pa lahko vozijo le do 1600 kubičnih centimetrov močne avtomobile, ča jim avto zaradi posebne narave dela seveda pripada.
To področje naj bi bilo torej zgledno urejeno, toda kaj ko se hudič skriva v podrobnostih. V primeru službenih avtomobilov je ta podrobnost posebna uredba, ki spreminja dosedanje pogoje za odprodajo državnega premoženja.
V novi uredbi, ki jo je podpisal podpredsednik vlade Marjan Podobnik, so ukinili javne dražbe pri prodaji premičnin, ki so knjigovodsko amortizirane. Državni uslužbenci bodo lahko za mali denar brez javnih dražb kupovali avtomobile, ki so formalno odpisani, dejansko pa še vedno dobri. Zakaj takšni privilegiji nam na vladi še niso pojasnili, tudi za vprašanje, koliko službenih avtomobilov sploh imajo, so si vzeli čas za premislek.
