Okorn o kritikah na film Zdravljica: 'Ne delim ljudi na leve in na desne'

"Bilo je nekako predvidljivo, kakšne bodo reakcije," je v oddaji 24UR ZVEČER Mitja Okorn dejal na vprašanje, ali je mislil, da bo deležen takšnih očitkov, ko je delal film Zdravljica za proslavo. "Ne delim ljudi na leve in na desne. Vedno sem si želel režirati državno proslavo, kjer bi naredil zgodovino Slovenije skozi arhivske posnetke, ob spremljavi simfoničnega orkestra. Imel sem že pogovore, a nobena vlada do zdaj ni imela poguma, časa ali denarja in tega nikoli nismo naredili. Dokler me sedaj niso poklicali in rekli, da bi naredili Zdravljico z arhivskimi posnetki od začetka Evropske unije po drugi svetovni vojni do danes." 

Strinjal se je, če mu dovolijo narediti Zdravljico na novo, podobno kot "Stairway to heaven" (angleško Stopnišče do nebes) britanske rock skupine Led Zeppelin, ter če najamejo skladatelja, s katerim je že v preteklosti sodeloval pri filmih. "Naredili smo Zdravljico, in ko sem jo prvič poslušal, so mi šle kocine pokonci. Lahko rečem, da sem se prvič počutil kot patriot, domoljub, rekel sem si, da bo verjetno tudi veliko drugih ljudi to čutilo." 

S filmom je želel prikazati, kako daleč smo prišli od druge svetovne vojne vse do danes, "koliko lepih stvari smo naredili, kako smo se združili in kako tega ne smemo imeti za samoumevno, saj lahko jutri vse to izgubimo". 

"Nehajmo se kregati, nehajmo biti skrajni desničarji, fašisti, komunisti, dajmo biti ponosni Slovenci, spoštujmo drugače misleče, druge države, kjer volijo drugače, želijo živeti drugače kot mi, spoštujmo se," še dodaja. 

Vedeli ste, ko ste sprejeli to vlogo, da boste v tej razdeljenosti prišli med tnalo in nakovalo? "Vse življenje sem že med tnalom in nakovalom, v tem uživam, rad imam izziv," je na to dejal Okorn. "Zdravljica je lepa pesem, ki jo mogoče prevečkrat pojemo boječe, večkrat bi jo morali peti tako, kot Američani pojejo svojo Zdravljico, ponosno in domoljubno. To je bil zame izziv in vesel sem, da sem lahko to naredil," je dodal. 

Filmček je prva videla njegova družina, nato ga je še "testiral na ljudeh, na levih in desnih, nihče se ni pritoževal". "Nekateri pa se bodo vedno pritoževali, ker konec koncev ne moreš v osem kitic dati celotne zgodovine Slovenije in vseh, ki so za to zaslužni. Vse štiri mesece, ko smo delali filmček, sem se pritoževal, zakaj France Prešeren ni napisal 20 kitic, da bi lahko notri dal na primer Leona Štuklja in vse druge zaslužne. A na koncu dneva je nasmeh Tine Maze, ki je notri, lahko nasmeh za vse ljudi, ki so bili zaslužni za vse, kar se je Sloveniji zgodilo."