O fah idiotih

Organiziranost visokošolskega študija v okviru tako imenovanega Bolonjskega sistema je zelo podoben tržni logiki, ki temelji na odnosu ponudbe (univerza) in povpraševanja (študenti). Gre za trg, na katerem proces izobraževanja temelji na poslovnih odnosih, pri čemer je vsako novo študijsko leto začetek novega kroga zbiranja t. i. "kreditnih" ECTS točk.

Leta implementacije Bolonjske reforme so pokazala, da gre v veliki meri za neke vrste "amerikanizacijo" (termin se najpogosteje uporablja v kontekstu politike) tradicionalnih evropskih izobraževalno-znanstvenih modelov. Gre za odklon od ideje univerze kot skupnosti enakopravnih profesorjev in študentov, povezanih v smeri iskanja znanja in ugotavljanja znanstvene resnice. Smer, ki so jo z Bolonjsko deklaracijo izbrali oblikovalci politik, je absolutno podrejanje znanosti tržno-kapitalistični matrici s ciljem doseganja globalne konkurenčnosti Evropskega kontinenta, karkoli naj bi to slednje pomenilo.

Če pogledamo od bližje vidimo, da pravzaprav gre za zelo rigiden sistem, ki odraža diktaturo aplikativno-projektne logike oziroma prevlade "uporabnega" znanja na račun temeljnih teoretskih spoznanj. Gre za stalno poudarjanje o pomenu tesne povezanosti med izobraževanjem, znanostjo, tržno ekonomijo in podjetništvom. Zveni znano? Poskušajte se pomisliti, o čem v glavnem govorijo današnji politiki. Gre za načrtno propagiranje splošno sprejetih vrednot, pri čemer je govor o egalitarizmu in stalnih in nujno potrebnih "reformah" le kamuflaža buržoaznih ambicij oziroma maska, za katero ekonomska elita skriva svoje namene in vsiljuje svoje ideale. Za kaj takega potrebujete fahidiote in ne intelektualce, ki v takšnem sistemu predstavljajo nekaj, kar ovira napredek in je grožnja veljavni družbeni ureditvi. 

Bolonjski proces temelji tudi na komercializaciji in komodifikaciji izobraževanja, ki pomenijo vedno več šolnin, privatizacijo v visokem šolstvu in še bi lahko naštevali. Latentna posledica je konstantni upad stopnje splošnega znanja, ki se ga dobi z izobraževanjem. Visokošolski študij je vedno bolj podoben odnosu ponudnika in klienta na trgu izobraževanja. S takšnim sistemom prihaja do direktne korelacije med visokošolskim izobraževanjem in trgom dela kot samoumevnega končnega cilja valorizacije izobraževalnega procesa. Fakultete imajo alumni klube in združenja, v katera vabijo svoje diplomante. Predvsem so popularni diplomanti, ki so "uspeli" v podjetništvu ali so svojo diplomo dobro "unovčili" z zaposlitvijo v kaki od svetovno znanih korporacij. Najbolj žalostno je, da tovrstne iniciative v obliki raznoraznih "kariernikov" izdajajo družboslovne fakultete.

Vprašanje stanja v visokošolskem izobraževanju je izjemen problem, ki se ga danes, ne v Sloveniji in ne v Evropi, določevalci v glavnem ne zavedajo. Z implementacijo Bolonjske reforme se ideja izobraževanja, kot nikoli končnega procesa človekove emancipacije, bolj ali manj reducira na parametre doseganja strokovnih obrtniških kompetenc, ki naj bi predstavljali najkrajšo pot do dobre službe in zaslužka. Takšno stališče je seveda globoko cinično in licemerno, ker so v nestabilnih pogojih globalne gospodarske tekme nacionalna gospodarstva vedno bolj nestabilna. Neregulirani makroekonomski pogoji odgovornost za iskanje in pridobitev dela prenašajo na posameznika. Nagovarjajo nas kot medsebojno konkurenco na nereguliranem trgu dela.  

Dodaten problem je popolna degradacija kritičnega mišljenja. Bolonjski proces je (kot ideologija par excellence!) visokošolske sisteme v Evropi uspel zreducirati na raven, ki ne dosega raven kritične ideologije. Izbor tega, kaj se učimo in način, kako to počnemo, predstavljajo rezultat neposrednih izobraževalnih in ekonomskih politik in njim pripadajočih interesov. Gre za totalitarni sitem, katerega končni cilj je uniformizacija družbe, v kateri bomo vsi hodili po isti poti. Gre za tragični scenarij, o katerem so svoj čas opozarjali misleci frankfurtske šole Theodor Adorno in Max Horkheimer, pa tudi nemški filozof in mislec Karl Jaspers, ki se je bal integracije človeštva v sistem, pred katerim se človek ne bi imel kam skriti.

Kaj so posledice takšnega stanja? Največja in najbolj tragična posledica je dehumanizacija družbe. Obstoječi sistem temelji na isti napaki, ki so jo v 20. stoletju naredil protagonisti socialistične ideje na Vzhodu. Predpostavka o tem, da so družbeni odnosi in kultura zgolj derivat materialne proizvodnje oziroma avtomatska posledica gospodarske razvitosti je preprosto napačna. Za drugimi besedami, stalna gospodarska rast ne more biti odgovor na vse probleme v družbi.

Potrebno se je zavedati, da so ekonomski procesi (gospodarstvo) in razvoj tehnologije tesno povezani z odnosi v družbi in politiki, s kulturno tradicijo, s stanjem in evolucijo individualne in kolektivne zavesti. Takšen vsestranski holistični pristop v raziskovanju ekonomskih in družbenih fenomenov je glavna prednost dobre znanstvene metode. Tega se je še kako dobro zavedal Karl Marks, ki je področje svojega raziskovanja poleg politične ekonomije razširil na širši spekter drugih znanstvenih disciplin.

Marks se je zavedal vloge neekonomskih in nematerialnih motivov v človeškem vedenju, ter vloge motivov in smernic (ideologije, religije, dominantnega sistema vrednot, tradicije in kulture) v dinamiki zgodovinskih procesov. Današnji kapitalizem (enako kot socializem v nekdanji Sovjetski zvezi) in z njim tudi delovanje univerze temelji na predpostavki, da so družbeni odnosi in kultura zgolj derivat materialne proizvodnje oziroma avtomatska posledica gospodarske razvitosti. Gre za sistem, v katerem visoko izobraženi diplomanti, ki delajo na visoko donosnih delovnih mestih in s tem prispevajo k stalni gospodarski rasti, predstavljajo odgovor na vse probleme v družbi. Najbolj tragično pri vsem je, da je ta ideologija tako močno vtkana v vse strukture univerze, da celo te iste univerze sodelujejo v projektih npr. o čim hitrejšem prehodu diplomantov na trg dela, pri čemer v celoti ignorirajo temeljno poslanstvo in namen univerze kot neodvisne institucije v družbi.

In kaj si lahko obetamo v prihodnosti? Nič dobrega. Pravilno postavljena diagnoza funkcioniranja današnje univerze nas pripelje do zaključka, da bo stanje vedno slabše, v kolikor ne pride do odprave sistemskih vzrokov te "reforme". Ampak problem je veliko globlji, saj sprememba deklaracije ali reformnega zakona sama po sebi nič ne more spremeniti. Problem je v vrednotah oziroma v ideologiji v okvirih katere živimo. Ponudba v političnem prostoru (in neurejeni problemi na številnih področjih) je le latentna posledica te iste ideje. Dokler ne bomo imeli ljudi, ki bodo razumeli, da je cena mleka v trgovini ideološko vprašanje, in ne (le) vprašanje korelacije med ponudbo in povpraševanjem, bomo imeli na oblasti ljudi, ki nimajo izdelane globalne zavesti. Za tako stanje smo odgovorni vsi, predvsem pa univerza kot institucija, ki podeljuje status pametnih in mislečih posameznikov. Vodili nas bodo ljudje, ki niso dorasli ne času, ne prostoru in ne problemom, s katerimi se morajo soočiti. Z drugimi besedami, vodili nas bodo fahidioti.