Med odmevnejšimi je pobeg Bojana Makuca iz zapora v Radovljici pred dobrim mesecem dni. Makuc je bil obsojen na osem let zapora zaradi ropa v ljubljanskem Intersparu, še šest let pa je dobil zaradi sodelovanja pri ugrabitvi umorjenega podjetnika Dušana Mariča. Ta sodba sicer še ni pravnomočna, tako da je bil Marič, ko je pobegnil, zgolj v priporu. Še bolj filmsko je marca lani iz zapora s pajdašem pobegnil Tomi Makoter, sin umorjenega podjetnika iz Ljutomera. Prerezal naj bi rešetke, po strehi splezal do zidu, prerezal še bodečo žico in zbežal. Makoterja so sicer že prijeli in je znova zaprt v mariborskih zapornih. Odmeven je bil tudi pobeg 27-letnega Laščana iz Celjskih zaporov, kjer je zdržal vsega 17 dni. Zapornik je najprej splezal na zid, nato preskočil dvometrsko vrzel med zidovoma in še dva koluta bodeče žice.
Najbolj znani slovenski ubežnik Marko Oselj sicer ni bil zaprt pri nas. Zaradi prevažanja več kot 190 kilogramov heroina je v Sremski Mitrovici v Jugoslaviji prestajal 10-letno zaporno kazen. S še tremi pajdaši je skopal rov pod zaporniško ograjo in pobegnil. Vrnil se je v Slovenijo, kjer sedaj skuša doseči obnovitev postopka in svojo oprostitev.
Najobsežnejši lov pa se je po naših gozdovih dogajal sredi leta 2000, ko je več sto policistov dober teden dni lovilo Fadila Bajraktarevića, bosanskega državljana, osumljenega dvojnega umora. Kot je znano, so policisti Bajraktarevića med akcijo ubili, po tem, ko je streljal nanje.
Pomočnik direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Božo Peteh je na današnji novinarski konferenci poudaril, da so ubežniki lahko zelo nevarni. Lani je bilo v Sloveniji iz zaprtih oddelkov osem pobegov, kar je dobra polovica manj kot leto prej in enako v letu 1999, štiri ubežnike so prijeli, štirje pa so še na begu. "Pobegnili so na različne načine, najbolj običajen način pa je rezanje rešetk, prav tako pa je bilo v zadnjih letih veliko primerov poskusov kopanja luknje v zid," pojasnjuje Peteh. Stare metode so očitno še vedno uporabne in jih ne morejo preprečiti niti sodobna sredstva. Teh pri nas namreč ni dovolj, zato je toliko večje breme na paznikih. "Dovolj je trenutek nepazljivosti, ali pa tudi to, da je samo varovanje pogosto preveč načrtovano, kar pomeni, da ga lahko obsojenci zelo hitro preučijo in poiščejo njegovo šibko točko," ocenjuje Peteh.
Minulo noč sta v Murski Soboti na 44 zapornikov namreč pazila le dva paznika, kar po ocenah vodstva zapora ni dovolj. Kot pojasnjuje Peteh, zapor trenutno ne more zaposliti več ljudi, ker ni dovolj sredstev, osebja pa ne more nadomestiti nobena tehnika.
