'Najhuje je bilo v trenutkih, ko so žarki upanja na rešitev izhlapeli'

Pred tednom dni je bil turni smučar Patrik Jagunić kar sedem ur pokopan pod dvema metroma snežne odeje. A reševalci so ga, tudi zahvaljujoč njegovi zbranosti, razsodnemu razmišljanju ter psičku Whiskeyju, rešili izpod snežnega plazu, ki ga je zasul na severu Norveške. "Živ sem, fizično nekoliko polomljen, psihično pa z veliko mešanimi občutki," je povedal v naši večerni oddaji 24UR ZVEČER. 

"Po eni strani sem resnično vesel in hvaležen, da sem lahko danes tukaj. Po drugi pa potrt, saj se z naše odprave zaenkrat nismo vrnili vsi. V zadnjem tednu sem šel skozi vrtiljak čustev, ki so prehajala v ekstreme," nam je priznal.

Naposled je ostala misel na družino, ki mu je vlivala moč

Njegova prva misel po tem, ko je končal pod dvema metroma snega, je bila: "Dobro, takšen je torej občutek, ko te zasuje snežni plaz." Nato je začel razmišljati o teoriji glede plazov, spomnil se je, da ima le okoli 15 minut, preden mu zmanjka zraka. "Nato pa sem pomislil na družino. Preplavile so me tiste male obveznosti do svojcev, do otrok, ki jih moram še narediti ... To je tisto, kar me je vleklo nazaj, da sem ta boj boril do konca."

Zaupal nam je tudi, kateri trenutki, ko je pod snežnim pokrovom čakal na reševalce, so bili tisti najtežji. "Najtežje je bilo takrat, ko sem imel upanje na rešitev, a se načrt za rešitev, ki sem ga imel, ni obnesel," je povedal. Kakšne pol ure po snežnem plazu je tako nad seboj zaslišal zvok helikopterja in takrat se je pojavil prvi žarek upanja. "Bil sem vzhičen, mislil sem, da helikopter prihaja pome, da se bo zvok s približevanjem le še okrepil in bom rešen." A to se ni zgodilo. Helikopter se je namesto tega začel oddaljevati, zvok je počasi zamrl, rešitev ni prišla.

Jagunić je takrat prešel na načrt B. Izpod snežne odeje se je skušal izkopati z lastnimi rokami. "A sčasoma sem spoznal, da je notranja stran kupole zamrznila. Preostalo mi je le še to, da se dokopljem do telefona." Ta se je skrival v njegovem prsnem žepu, a sprva ni bil v položaju, da bi ga lahko dosegel. Da je naposled prišel do njega in poklical prijatelje, je po njegovih besedah potreboval še kakšni dve uri. "Takrat je bila reševalna akcija zame že v drugi fazi – ni šlo več za reševalno akcijo, temveč za iskanje ponesrečenca, a so prijatelji ponovno aktivirali vse aktivnosti," nam je povedal sogovornik.

Reševalci so sicer nato potrebovali še kakšni dve uri za načrtovanje akcije, da so ugotovili, ali bodo do zasutega Slovenca prišli po vodi, zraku ali kopnem. Naposled so se odločili za pristop po vodi, saj so bile razmere izjemno nevarne.

"Celotna nesreča je bila splet nekih nesrečnih dogodkov. Podobno je bilo tudi moje reševanje splet srečnih dogodkov," je prepričan Jagunić. Njegovega soplezalca je namreč snežni plaz odnesel globoko v fjord, ga potisnil na dno fjorda. Takrat je imel drugi Slovenec na sebi od 10 do 15 kilogramov plezalne opreme, obut pa je bil v pancerjih. Voda, v katero ga je odnesel plaz, je imela le kakšne štiri stopinje Celzija, a je kljub temu v 10 sekundah uspel izplavati na površje, se vrniti na obalo ter steči do ceste, kjer je lahko poklical na pomoč.

"To je bilo ključno, da se je velik del akcije začel odvijati še pred mojim klicem. Tu pa je seveda tudi požrtvovalno delo vseh reševalcev," je dejal ter poudaril, da se najbrž le redki zavedajo, da reševalne službe ob tovrstnih dogodkih tvegajo tudi svoja življenja. "Tega se verjetno zaveš šele, ko se sam znajdeš v takšni situaciji."

'Bilo je kot novo rojstvo'

Po več urah čakanja je ponesrečencu zazvonil telefon, z druge strani je zaslišal ženski glas. "Povedala mi je, da so reševalci na poti, ter me vprašala, ali jim lahko dam kakšen signal. Lahko sem le kričal, zato mi je dejala, naj to naredim, a naj ob tem pazim na svojo energijo in zrak. Vedel sem, da je to to – zdaj ali nikoli," nam je povedal.

Sčasoma je v bližini zagledal sence, "kar je pomenilo, da je v bližini tudi luč". "Sence so postajale vse bolj intenzivne, nato pa se je tudi površje nad mano razsvetlilo. Slišal sem škripanje snega in vedel sem, da so reševalci blizu. V telefon sem vpil: 'Tukaj so! Tukaj so! Hvala!'" Ko je sonda reševalca prebila njegovo kupolo in je vanjo posvetila svetloba svetilk, ga je preplavil občutek: "Bilo je kot novo rojstvo."

Vodji reševalne akcije je v bolnišnici povedal, da si želi spoznati psička Whiskeyja in njegovega lastnika, kar mu je reševalec tudi omogočil. Opisal je, kako ga je odpeljal na helikoptersko ploščad, med ogledovanjem opreme v helikopterju pa so se za njim odprla vrata in ven je pritekel simpatičen kosmatinec. "Padel sem na kolena. Da sem lahko spoznal psička, ki me je rešil, je bil zame izjemno čustven trenutek," je dejal.

Teden dni kasneje drugače gleda na preživetje pod snegom, ki ga je vodja reševalcev označil za čudež. "Bil sem v nekem preživitvenem nagonu. Ta želja po vrnitvi domov je bila resnično močna. In na koncu se je izkazalo – če bi se mi izjalovilo 100 načrtov in zaradi tega ne bi poskusil 101. možnosti, danes ne bi bil tukaj," je prepričan.

Zato tudi drugim polaga na srce: "Ne glede na to, kako brezizhodna se zdi situacija v danem trenutku, ne obupajte. Naredite vse, kar lahko."