Veliki procesi po vrsti padajo, tudi zaradi tako imenovane okuženosti sodnikov. Kako se sodniki okužijo?
Morda bi nekoliko ugovarjal temu, da padajo kar po vrsti. Res pa jih je bilo nekaj razveljavljenih in vrnjenih v novo sojenje, kar seveda še ni končni epilog zadeve. Okuženost je pravzaprav medicinsko-psihološki, nepravni pojem. Najlažje bi ga razložil tako: policija pri odkrivanju kaznivih dejanja in storilcev pridobi izjavo osumljenca. Pri tem tega ne sme zaslišati za uporabo procesnih garancij, ampak zapiše neko izjavo in jo potem s svojim zakonitim delovanjem preko tožilca posreduje sodišču. In v določeni fazi postopka ta izjava postane nezakonit dokaz. Tako bi pravzaprav lahko rekli, da je okuženost sistemska in izvira iz sistema, za katerega lahko rečem, da je unicum v državah Evropske unije in tudi v državah, ki se Uniji zdaj pridružujejo.
Ali je sploh možna popolna zaščita sodnikov v tem primeru? Njihova aseptičnost?
Neka popolna aseptičnost sodnikov je tukaj nemogoča. Znani teoretiki so že zdavnaj ugotovili, da je nemogoče preprečiti prodor teh dokazov v postopek. Rešitev je drugje. Rešitev je v izključitvi vira okužbe.
Je okuženost dokazljiva ali le stvar presoje? Kje je meja, koliko sodnik lahko izve, kdaj ve preveč?
Tudi to je neka posebnost. Okuženost se domneva, domneva se, da je bila takšna izjava dana policiji, dana pod prisilo oziroma pridobljena z zvijačo in zato ni upoštevna. In seveda se tudi ne dokazuje , da se je sodnik res z njo seznanil. Zadostuje že, da je imel možnost, da bi se z njo seznanil, ne glede na vsebino te izjave.
Domnevna okuženost pa je tudi zakonsko orožje odvetnikov za podaljševanje in oviranje procesa? Ga ti zlorabljajo?
Predvsem je treba povedati, da odvetniki imajo vso pravico in dolžnost, da uveljavljajo pravico obdolžencev do nepristranskega sodišča in temu seveda ne moremo reči zlorabe. Ni pa izključeno, oziroma nobena procesna pravica se pač ne more zaščititi, da ne bi bila zlorabljena. In tudi s to pravico je tako.
Na okužbo in na samo sojenje pa lahko vplivajo tudi mediji, ki na široko poročajo že, ko je zadeva v predkazenskem postopku. Kljub tistemu znamenitemu "v interesu preiskave ne dajemo izjav ... "? Je tudi to potem nek vpliv?
Vpliv medijev je lahko osnoven v dveh stvareh: poročanje o neki zadevi z vidika, kot da je obdolženec že kriv, seveda lahko ustvari pogoje t.i. medijskega sojenja in medijskega linča. Stvar okužbe pa je bolj vprašljiva. Vendar mislim, da ni problem v tem, da mediji poročajo oziroma vsebina nekih obvestil, ampak je problem v tem, da tako procesno gradivo producira policija pri svojem zakonitem delovanju in to - v tistem trenutku- zakonito gradivo se preko tožilca prenese na sodišče, kjer pa v določenem trenutku ugotovimo, da so sodniki zaradi seznanjenosti s tem gradivom okuženi.
Je mogoče zamenjati takšen zakon, ki zdaj velja? Zdi se da je to potrebno, drugače ne bomo izpeljali skoraj nobenega procesa.
Sprememba zakona je že v zakonodajnem postopku. Inicirana pa je bila z ustavno odločbo, ki je ugotovila neskladnost Zakona o kazenskem postopku z ustavo, ker le-ta ne ureja učinkovitega načina, kako preprečiti, da bi se sodnik seznanil s prepovedanim dokazom.
