FOTO: Ljubljana po katastrofalnem potresu in danes. Mesto je vstalo kot feniks iz pepela

Ljubljana je bila pred 120 leti s tramovi podprto mesto. 14. aprila 1895, na velikonočno nedeljo, ko je večina prebivalcev že spala, je namreč Ljubljano stresel rušilni potres. V potresu je po zadnjih podatkih Agencije RS za okolje (Arso) umrlo 21 oseb, k tem pa je treba dodati še najmanj dva moška, ki sta umrla pri sanaciji ruševin in tri otroke, ki so zaradi hudega mraza v začasnem bivališču v šotoru umrli dva dni po potresu. Več deset oseb je bilo ranjenih. Smrtne poškodbe so večinoma povzročili odpadli deli dimnikov in strešnikov, nekatere pa so zasuli podrti stropi. Nekaj jih je umrlo med reševanjem. Mesto je zajela lakota, kmalu pa so se razširile epidemije bolezni.

To je bil najmočnejši potres na slovenskem v 19. stoletju

Žarišče potresa je bilo na globini 16 km, njegova magnituda pa je bila ocenjena na 6,1. Največje učinke je potres dosegel na območju mesta Ljubljane, Ljubljanskega barja in do Vodic na severu, kjer se je porušilo vseh 30 hiš. Potresni sunek je zajel veliko območje s polmerom približno 350 km, kar pomeni približno 385.000 km2. Največje poškodbe so nastale v premeru 18 km, od Iga do Vodic. Manjše poškodbe so nastale v polmeru okoli 50 kilometrov. Moč potresa ponazarjajo tudi podatki, da so potres čutili prebivalci Dunaja, Splita ter v italijanskih mestih Assisi, Firence in Alessandria, navajajo na Arsu.

Prvemu potresnemu sunku, ki je Ljubljano stresel ob 23.17, je sledilo več kot 100 popotresnih sunkov, ki pa k sreči niso bili tako močni kot prvi, so pa trajali več tednov, celo mesecev. Ljudje so zbežali v parke in na različne trge, mestne oblasti pa so sprejele nekaj nujnih ukrepov za pomoč najbolj prizadetim prebivalcem. Brez strehe nad glavo je ostalo okoli 50.000 Slovencev.

Tovarne so ustavile proizvodnjo, šole so ostale zaprte, oblasti so okrepile policijski nadzor, v mesto so prišli vojaki, ki so začeli graditi zasilna prebivališča za tiste, ki niso imeli sorodnikov, da bi se začasno nastanili pri njih. Postavili so šotorska naselja, nekaj lesenih barak, nekateri so prve noči preživeli v vozovih in kočijah, Na Mirju pa je zraslo zasilno naselje iz zeljarskih sodov in kadi, ki jih je brezdomcem ponudila družina Jakopič, ki se je na Krakovem ukvarjala s pridelovanjem kislega zelja. Družina Jakopič je pripravila velike sode, namenjene kisanju zelja, in jih postavila na njivo zahodno od Emonske ceste. V teh sodih so lahko prebivalci Ljubljane, ki so ostali brez zatočišča, nekaj časa prebivali.

Škoda po potresu je bila zelo velika. Potres je najbolj poškodoval hiše v Špitalski ulici, ki se danes imenuje Stritarjeva ulica, kjer so morali podreti vse hiše razen ene. Tam je stala tudi takratna civilna bolnišnica (špital), ki je bila tako zelo poškodovana, da so jo porušili. K sreči je bila jeseni 1895 že zgrajena bolnišnica ob Zaloški cesti, na mestu sedanjega kliničnega centra, kamor so namestili vse bolne. Hudo poškodovane so bile tudi hiše na Čopovi ulici, Židovski ulici, na Trubarjevi ulici in na Levstikovem trgu.

Poglejte nekaj fotografij Ljubljane po potresu in danes

Priča potresa: To je bil doživljaj sodnega dne

Z vsakim letom, ki mine od potresa, je spomin nanj vedno bolj meglen. Živih prič 120 let po velikonočnem potresu ni več, so pa k sreči njihovi pretresljivi zapisi. Ob 40. obletnici potresa so v reviji Mladika objavili izpoved moškega, ki je preživel potres. "Silen sunek me je zbudil. Hreščeče je padal omet s sten in stropa. Mimo okna je zaropotal dimnik s strehe na ulico." Ko je zbežal na plano, je bil zgrožen. "Ves trg je bil poln ljudi. Po tleh kar nastlano z žimnicami in slamnicami: na njih so ležali bolniki, otroci, shirani starčki. Ženske so čepele ob teh ležiščih, tolažile in jokale."

Prizor obupanih in prestrašenih ljudi se mu je vtisnil v spomin: "To je bil doživljaj sodnega dne: jok in stok, ropot, krik, tuljenje podzemskih sil, varovanje zemlje pod nogami, zavest svoje popolne ničnosti in nikjer in od nikoder pomoči." Množice so sredi noči pobegnile na plano, številni so se podali na obrobje mesta, stran od podirajočih se stavb. Ko se je vračal ob zori v mesto, ga je presenetil nov močan potresni sunek. "Hrup se je bliskoma bližal, pod nogami sem začutil močno zibanje, mrzel drget je šinil skozme. Tedaj se zaziblje velikanska stavba Kolizeja. Stresalo in megetalo jo je, kot bi se otrok igral s papirnato škatlico."

Na Dunaju in v Londonu so poročali: 'Po potresu so ljudje napol nagi bežali iz hiš'

O potresu so se razpisali tudi številni tuji mediji. Ti so poročali, da je bil potresni sunek tako močan, da je okoli polnoči prebudil vso mesto in okolico. Ljudje so napol nagi panično bežali iz hiš, ženske so klečale na ulicah in molile, pišejo. Ker je potresu v noči sledilo več popotresnih sunkov, se nihče ni več upal vrniti na svoje domove, saj so stavbe pokale, odpadal je omet, mnogi pa so bili poškodovani zaradi padajočih strešnikov. Časniki poročajo o noči groze in jutru, ki je odkrilo podobe uničenja in smrti. Dva dni po potresu je Ljubljano (tedanji Laibach) še vedno treslo, ljudje pa so bili prisiljeni spati v zasilnih šotorih, vagonih, ki jih je namenila železnica, ali pa kar na prostem.

Zmanjkalo je hrane, ljudje so obupavali, morile so epidemije

Časniki so poročali, da je v mestu kmalu zmanjkalo hrane. Tisti, ki so le lahko, so zbežali iz mesta, ostali so upali, da jim bodo oblasti na Dunaju vendarle priskočile na pomoč. Močni popotresni sunki so porušili še tiste stavbe, ki so bile že načete v potresu. Zaradi pomanjkanja hrane, slabih bivalnih razmer ter dežja so se hitro začele širiti bolezni, predvsem davica. Umirali so zlasti starejši in otroci.

Dunaj je Ljubljani namenil 10 tisoč florinov, kar je zelo malo glede na škodo, ki so jo utrpeli. Ta naj bi bila po poročanju medijev večja od treh milijonov florinov. Zato so morale mestne oblasti pri bankah na Dunaju izprositi posojil za začetek obnove. Več kot tri milijone florinov škode pa so utrpeli prebivalci okoliških krajev in vasi.

Ljudje stopili skupaj in darovali

Leta 1880 je enako močan potres stresel mesto Zagreb. Takrat so se države množično odzvale na prošnje za pomoč in pomagale pri obnovi mesta. Tudi po ljubljanskem potresu je bilo zelo podobno. Na pomoč so priskočili Čehi, Nemci, pa Dunaj in naši južni sosedje. Z darovi so pomagali tudi Poljaki in Rusi. Organizirani so bili številni dobrodelni koncerti. Po župnijah, ki niso hudo trpele, so zbirali denar, hrano in oblačila. "Kmetom se je smilila gospoda, ki je lačna, prezebla tavala med razvalinami svojega mesta," so zapisali v Mladiki.

Aprila je bilo mrzlo in deževno. Ljudje so nujno potrebovali streho nad glavo, zato je takratni knezoškof dovolil, da so se hlapčevska dela smela opravljati tudi ob nedeljah in praznikih. Ljubljana in okolica sta začeli podirati nevarne domove in graditi nove, nekateri pa so takrat že razmišljali o potresno varni gradnji.

S popotresno obnovo je Ljubljana zaživela

Po potresu je Ljubljana doživela veliko prenovo. Arhitekturno zasnovo je izdelal Maks Fabiani, do leta 1910 pa se je Ljubljana najbolj razširila proti severu do osrednje železniške postaje. Razcvet je prestolnica doživela pod županom Ivanom Hribarjem, ki je mestne oblasti vodil od leta 1896 do 1910.

Po potresu dobili prvo potresno opazovalnico

Ljubljana je po potresu doživela arhitekturno prenovo, hkrati pa je bil to čas, ko so gradbinci začeli razmišljati o smernicah za potresno varno gradnjo. Dve leti po potresu je v kletnih prostorih višje realke na Vegovi ulici v Ljubljani začela delovati prva potresna opazovalnica v Avstro-Ogrski monarhiji.

Ob 120. obletnici potresa so na Arsu pripravili novinarsko konferenco, na kateri so opozorili, da se potresi sicer pri nas dogajajo bolj poredko kot nekatere druge naravne nesreče, vendar pa bi bilo narobe, da bi na nevarnost potresa prehitro pozabili.