Leto dni koalicije in opozicije: Treba se je pogledati v ogledalo in postaviti cilje

Prvo leto Janševe vlade se odvija po pričakovanjih, meni Pengov Bitenc. "Če pogledamo koalicijsko pogodbo, ki je bila sprejeta v času, ko epidemija še ni bila epidemija, ne vem, ali se lahko sploh pogovarjamo o kakšnem dosežku, razen demografskega sklada, ki je bil očitno bombonček stranki DeSUS, pa še tega zdaj želijo upravljati po svoje. Sicer pa so epidemijo po pričakovanjih skušali izkoristiti za utrjevanje oblasti, ločitev vej oblasti je pod močnim udarom, to se kaže tudi pri zadnjih poskusih kvazi debirokratizacije in spremembah poslovnika, načinu sprejemanja PKP … Poleg javnega zdravstva, financ, osebnih svoboščin je na udaru kar koncept republike, a optimistično mislim, da bo to preživel, se upira, oblast pa ugotavlja, da vse to le ne gre tako enostavno, kot je pričakovala oziroma si želela. Je pa pritisk velik in posledice bodo."

"Predsedovanje je danes drugačno, kot je bilo v preteklosti"

Samo dogajanje na političnem prizorišču pa ga ne preseneča: "Kar se dogaja, je kontinuirana zgodba vseh teh novih obrazov, ki srečajo realnost takoj, ko niso več tako novi obrazi. SMC in DeSUS sta očitno na poti v propad, vsak iz svojih razlogov."

"Kar izstopa, je, da očitno predsedovanje Svetu EU ne bo tako mirno, kot so pričakovali, še posebej zaradi zadnjih tem, ki se odpirajo na evropski ravni v zvezi s pritiski na medije, sodstvo …"

Kaj nas torej prihodnje mesece čaka na evropskem parketu, kako se bomo odrezali za krmilom? "Slovenija nekega resnega ugleda v EU nima. Status, ki ga je imela doslej, je bil, da je neproblematična članica. Slovenija v EU namreč že vrsto let ni aktivna, ne oblikuje zavezništev. Miro Cerar je proti koncu ugotovil, da bi se bilo smiselno povezovati z Beneluksom, Marjana Šarca Evropa ni zanimala, Janša nas potiska v višegrajsko skupino, ki pa danes ni več tisto, kar on misli, da je, saj je višegrajska četverica precej sprta. Ne nazadnje pa tudi predsedovanje Svetu EU danes ni več tisto, česar se Janša spomni iz leta 2008. Danes je to le še 'glorificirano tajniško delo'. Največja ironija pa je, da je Slovenija agendo, skupaj z drugimi državami, določila že mnogo prej in je na določenih področjih, tudi ko gre za vprašanja LGBT,  ena najbolj progresivnih. Stvari, ki jih bo morala zagovarjati Janševa vlada, so tako svetlobna leta oddaljene od tistega, kar zagovarjajo in implementirajo doma, kjer si prizadevajo, da bi se te pravice skrčile."

Zato menim, da na koncu to predsedovanje ne bo tako visoko profilirano, kot je bilo načrtovano, uradniki bodo delali dogovorjeno, v resnici pa si bodo po malem vsi želeli, da bi bilo čim prej konec. Zavedati se moramo, da se Evropa ne bo postavljala na zadnje noge in blatila Slovenije. Ne bo veliko ne kritik ne pohval, veliko bo vljudnosti, do neke mere bo podobno kot leta 2008, in bodo tisti, ki nam bodo sledili, nase prevzeli težje delo. To je tudi prednost koncepta tria predsedovanja – tako nikoli vse breme. Škandalov torej ne pričakujem, prav tako pa to ne bo kakšen velik politični uspeh ali programski preboj, ki bi si ga morda kdo želel."

"Opozicija je končno ugotovila, kaj je njen cilj"

Kakšno oceno pa bi si po letu Janševe vlade zaslužila njena protiutež – opozicija? "V našem podkastu smo dali vladi oceno minus dve in osebno veliko boljše ocene ne bi dal niti opoziciji, predvsem zato, ker je zelo dolgo potrebovala, da je sploh ugotovila, kaj pomeni biti opozicija. Na koncu, v drugi polovici leta, je šlo bolje, takrat so že ugotovili, katera orodja imajo na voljo, kako se da kaj doseči … Prav tako so se bolje organizirali, stopili so skupaj, in videli smo nezaupnice, interpelacije, aktivnejši so na sejah odborov. Vse to seveda ne pomeni takoj političnega uspeha, se pa tako nabira kilometrino, izkušnje, definira se šibke točke oblasti. Mislim, da zadnje tri ali štiri mesece opozicija deluje veliko bolje kot prej, saj je končno ugotovila, kaj je njen cilj.

Na začetku je bilo pa slabo.  Še vedno se jim pozna, da so se kot koalicija razšli v slabih odnosih, in kar zadeva to, bi morali malo odrasti in razumeti, da ni konec sveta, če jim je enkrat spodletelo. Tako kot mora odrasti vlada in ugotoviti, da ni več opozicija, kar pomeni, da gre za stvari, ki so pomembnejše od dnevnih političnih interesov," meni Pengov Bitenc.

"Koalicija in opozicija imata priložnost, da definirata svoje prioritete na podlagi načrta okrevanja"

Kako pa končno ustvariti preboj, ki ga Slovenija že dolgo čaka? "Najprej bi morali ugotoviti, kaj hočemo. Opozicija – in to se je pokazalo tudi v vladi Marjana Šarca, ni vedela, kaj hoče, vedela je le to, da na oblasti noče Janeza Janše. Zadnje leto se je sicer pokazalo, da to niti ni bil slab refleks, saj je Janša na oblasti problem, ampak to je lahko zgolj nujni, ne pa zadostni pogoj. In tako se je poznala odsotnost vizije, majhne vizije posameznih strank pa so bile v medsebojnem nasprotju. Zdaj imata tako koalicija kot opozicija priložnost, da svoje prioritete definirata na podlagi načrta okrevanja. Ni nujno, da se strinjajo o njih, lahko ima vsak svoje prioritete, ampak to pomeni, da vsak premisli, kako bi teh pet, šest milijard dobro porabil. Ko imaš program in denar zanj, se lahko pogovarjamo o dveh srednjeročnih vizijah. Če bi v prihajajoči predvolilni kampanji, ki se bo začela takoj s koncem predsedovanja, govorili predvsem o tem, bi bil to glede na zadnjih nekaj volitev ogromen napredek.  Ne gre torej za to, kdo bi stopil korak naprej ali nazaj, ampak za definiranje tega, zakaj nekdo sploh želi oblast."

Ključno je torej postaviti cilj: "Imeli smo velike zgodbe, kot sta bila vstop v EU in Nato, ampak nam še danes ni jasno, da to, da smo pri mizi za odrasle, pomeni, da moramo konstantno tudi delati kot odrasli, namesto tega pa kot nacija in politika menimo, da se je delo zaključilo in je bil dosežen raj na zemlji. Ko dosežeš cilj, se delo šele začne. Ko je bila kriza, smo skoraj dobili trojko, ki nam je povedala, kaj je treba storiti. Dobili smo nalogo in jo naredili. Ko smo jo delali, je bil nekakšen politični konsenz, da se najprej izpelje to, potem pa se bomo spet ukvarjali z dnevnopolitičnimi preigravanji. Je pa tokrat drugačen izziv. Trojko smo videli, virusa pa ne vidimo. Ampak če je opozicija lahko naredila domačo nalogo in se naučila, kako uporabljati orodja parlamentarizma, bi morala narediti tudi domačo nalogo in ugotoviti, kako lahko uporablja orodja Evropske unije in sklada za okrevanje – in ko bo to naredila, bo dobila jedro svojega programa, iz katerega lahko posamezne stranke nato izluščijo še svoje poudarke."

"Veliko se bo dogajalo na desni"

Pozornost se torej od enega leta Janševe vlade vse bolj usmerja v prihodnost, k naslednjim volitvam, ki naj bi sledile kmalu po koncu predsedovanja. Kako se bodo do takrat premešale politične karte? "Na levi vidim rast Levice, ki se bo konsolidirala in bo omilila pristop k svojim radikalnim stališčem. SD bodo s tega vidika nekoliko ogroženi, po drugi strani pa so SD toliko etablirana stranka s takšno mrežo, da je ne bo mogoče kar tako zamajati, ne glede na dogajanje znotraj stranke. Konsolidacija v levem liberalnem bloku se bo dogajala že zato, ker narava sovraži vakuum. Če se bo SMC zrušila, bo tam nastalo nekaj novega ali se bo nekdo razširil na izpraznjen prostor, podobno v primeru stranke DeSUS, ki ji v zelje že hodi SAB. Sicer pa mislim, da bomo tudi v primeru novih pojavov videli stare obraze z novimi imeni, saj tudi ni nekega kadrovskega bazena, iz katerega bi lahko zajemali. Se bo pa predvsem veliko dogajalo na desni – zaradi Nove Slovenije. Če bo tam kdo storil kakšno strateško napako in šel predaleč – če bi recimo Ljudmila Novak izstopila iz stranke ali bi jo izključili, ali bi stranka sicer ostala skupaj, a bi bila zelo razklana, ima lahko to resne posledice za desne volivce, obstoj alternative in domet Janeza Janše. Ne glede na to, kako zelo ne mara samostojne Nove Slovenije, namreč brez nje na oblast ne more."

"Alternativa mora obstajati tako na levi kot na desni"

Kaj pa za slovensko politiko pravzaprav pomeni lik Janše, ki ga številni vidijo kot velik vir težav? "Problem je tako velik, kolikor oblasti ima Janez Janša. Janša danes in liberalna demokracija kot koncept državne ureditve ne gresta skupaj. Povsem je zajadral na pot Viktorja Orbana. Na srečo Slovenije imamo koalicijski parlamentarni sistem, kar pomeni, da neki omejevalni vpliv druge koalicijske partnerice vseeno imajo, ne glede na to, v kakšnem stanju so. Varovalo obstaja. Dokler ta sistem koalicijske oblasti ostaja, je vse skupaj vzdržno do te mere, da lahko obstaja nasprotno enaka sila, če se fizikalno izrazim. Če pa bi si na neki točki Janša podredil sistem do točke, ko bi imel absolutno večino in bi lahko vladal sam s svojo stranko, pa smo blizu konca. Je pa to specifično problem Janeza Janše in njegovega odnosa do demokratične ureditve. Ne glede na to, v kateri stranki je, ima neki leninistični zanos, ki je v svojem bistvu revolucionaren, čeprav je na videz morda demokratičen. Tako da izziv obstaja, a ni neobvladljiv. Se pa za to potrebuje resno alternativo, ki je sposobna razmišljati več kot le do točke, ko ona pride na oblast. In da ne bo pomote, ta alternativa mora obstajati tako na levi kot na desni."

"Pogrešam preseganje delitev"

Leto dni Janševe vlade je nedvomno zaznamovala epidemija koronavirusne bolezni, poudarja tudi Balažic: "In pri tej nosilni temi ter pri predsedovanju Svetu EU bo najverjetneje tudi ostalo, saj kakšnih drugih večjih področij dela ni na vidiku, prav tako gre za širši pojav, saj epidemija diktira globalne politične, gospodarske in druge procese."

Ko gre za vprašanje epidemije koronavirusne bolezni, pa je seveda ključno pogledati odziv oziroma njegove politične posledice: "Javni diskurz v Sloveniji je vedno takšen, da se bije bitka za oblast – ne glede na ceno. Vseeno je, kdo kaj naredi, a priori bo označeno kot slabo. Če pogledamo konkreten primer Janeza Janše, lahko vidimo, da bo – sodeč po javnomnenjskih raziskavah – vsaka njegova poteza, pa naj bo dobra ali slaba, od 70 odstotkov ljudi prepoznana kot slaba. Gre torej po svoje tudi za boj z mlini na veter."

Vseeno pa pogrešam preseganje delitev. Smo v času močne polarizacije, ki je pravzaprav tudi svetovni pojav. Cilj je mobilizacija obstoječega volilnega telesa, za dosego tega cilja pa se zaostruje stališča, medtem ko ni praktično nikogar, ki bi podajal roko čez politična pola. Janša je opozicijskim strankam ponudil sodelovanje, ki je bilo zavrnjeno, vprašanje je sicer tudi, kako iskreno je bilo ponujeno. Bi bilo pa dobro, da bi sedli za mizo, pretresli izkušnjo epidemije, pregledali, česa smo se naučili in kako lahko gremo naprej. Eno takšnih srečaj pri predsedniku države sta zavrnili dve stranki opozicije."

Kakšna pa je "krivda", ki jo v kontekstu polarizacije nosi volilno telo, kako volivci prilivamo olje na ogenj? "Volilno telo se odziva v skladu s slovensko mentaliteto žrtve. Težko sami sebi priznamo, da smo naredili napake, radi iščemo zunanje krivce, politiki pa so s svojimi ravnanji hočeš nočeš najbolj prikladna tarča in prvi cilj frustracij, ki se nabirajo v nas. Janez Janša s svojim Twitterjem nase vleče celotno volilno telo, pri tem pa frustracije ne le kanalizira, ampak tudi potencira. Njegov politični cilj je legitimen – zagotoviti med 20 in 25 odstotkov glasov zase in za svojo stranko. Je pa vprašanje, ali je to res najbolj konstruktivno."

A takšno dogajanje ni nujno presenetljivo za "le" tri desetletja staro državo. "Smo mlada demokracija, ki ima pred seboj še kar nekaj učnega procesa, ta nikakor ni zaključen. Težava, ki jo opažam, je, da številni demokracijo enačijo s svojim pogledom, kar pa seveda ni res. V demokraciji imamo pluralizem različnih pogledov in različnih mnenj in morali bi se ukvarjati s tem, kako poskrbeti, da bodo vsa ta različna mnenja po eni strani slišana, po drugi pa terjati odgovornost od ljudi za njihova dejanja in besede. A s tem se v času močne polarizacije ne ukvarja nihče, čeprav ima uničujoč učinek, ki se kaže tudi v volilni abstinenci mlajših."

"Osrednja težava slovenske politike je odsotnost cilja"

Politična angažiranost je danes daleč od preteklega naboja: "Osamosvajanje je nedvomno pokazalo, kako uspešni smo lahko, ko zmoremo preseči politične pole. A takrat je bila postavljena tako jasna in močna vizija, da je Demosu uspelo zagotoviti tudi podporo opozicije. Cilja sta bila samostojnost in demokracija in okoli teh dveh ciljev se je politika poenotila in ju zasledovala. Ko sta bila dosežena, je sodelovanje razpadlo. Po tem je Drnovškova vlada postavila cilja vstop v EU in Nato in zadovoljila večino, ko so se dogajali gradualni premiki na poti do tja, čeprav se je v ozadju dogajalo marsikaj. Navsezadnje smo tudi ob prvem valu epidemije dokazali, da lahko virus uspešno obvladamo, če stopimo skupaj. Ko nam postane vseeno, gredo stvari svojo pot."

Kot osrednjo težavo slovenske politike tako trenutno vidi odsotnost cilja: "Če gledamo slovenski politični prostor, vidimo predvsem na levem polu razsulo, katerega največji dosežek zadnjih let je ideja 'antijanša'. Nihče pa se ne vpraša, kaj bomo ob sicer legitimnem boju za oblast postavili v ospredje. Ali bo morda v ospredju državljan in se bomo ukvarjali s tem, kako popraviti krivice, ki se mu godijo, in bomo sile usmerili v zagotavljanje pogojev, da se bo ta posameznik lahko uresničil. Mislim, da bi morala biti to vizija politike, a je ne vidim. Na primer neuresničene odločbe ustavnega sodišča, kjer sistematično kršimo človekovo dostojanstvo, nikakor ne pridejo v prvi plan. Tudi pri skladu za okrevanje se trenutno kaže, da bomo veliko gradili. Če bomo preveč vlagali v beton, malo pa v ljudi, bomo zamujali priložnosti."

"Slovenci se raje skozi igranje vloge žrtve že vnaprej sabotiramo"

Vsaka naslednja kriza pa nato razgali težave: "Slovenija ima tukaj več težav. Hipoteza je, da pri nas sistemi delujejo dobro, ko so stvari 'normalne', sicer nasedemo na prvih čereh. Naš sistem je vajen delovanja v razmerah statusa quo, vsak drug moment pa ga vrže iz ritma. Denimo, v 30 letih demokracije pri nas nismo izvedli resne zdravstvene reforme, pokojninske reforme, še kakšne druge potrebne reforme. Je pa tudi lastno slovenskemu značaju, saj so spremembe zaradi egalitarnega sindroma težko sprejete in se raje skozi igranje vloge žrtve že vnaprej sabotiramo. To po drugi neizmerno ustreza vladajoči politiki, saj se lahko neovirano vlada." In to medtem, ko javnost zaposlujejo "malenkosti". 

Zadnje leto so javnost precej zaposlovali tudi odnosi v koaliciji, opoziciji in posledično stanje slovenskih političnih strank. "Imamo eno stranko, SDS, ki je dobro organizirana, in ta bo v vsakem primeru zmožna mobilizacije svoje baze. Kaj se bo zgodilo drugod, pa je veliko vprašanje. Izkušnje učijo, da se stranke, ki vstopajo v koalicijo z Janšo, trga in lomi – to se je zgodilo s stranko DeSUS, dogaja se s SMC, do neke mere tudi z NSi … Podobno se bo zgodilo z vsako stranko, ki bi sploh pomislila na takšno sodelovanje," pravi sogovornik. 

Iskala pa se je tudi opozicija, prepričana, da je Janša največja težava slovenske politike. Pri čemer pa se pojavi vprašanje, ali ni morda enako velika težava opozicija, ki vztraja pri zgolj strategiji "antijanša": "Ne vidim poskusov, da bi se mu kdo zoperstavil z idejami. Če imamo lastne prioritete in poskrbimo, da so jasne, dodelane in se v javno debato ne pošiljajo napol izdelani koncepti, ki so na koncu samo voda na mlin drugi strani, bi morali biti rezultati vidni, a ni tako. Treba se je pogledati v ogledalo, pogledati svojo politiko in prepoznati lastne slabosti. Kdor dela na sebi, zraste, postane zgled za okolico, kdor za svoje težave zgolj krivi drugega, pa ne bo premaknil ničesar."

"Stranke bi se morale lotevati vsebinskih akcij, saj se politični obrazi prej ali slej umažejo"

"Predvsem torej pogrešam, da bi se stranke lotevale močnih vsebinskih akcij v skladu s svojimi svetovnimi nazori. Namesto tega so pri nas stranke zasnovane okoli političnega obraza, ki pa se nato s političnim delovanjem v vsakem primeru umaže, s tem pa se razvodeni še peščica dobrih politik, ki se pojavijo. Zato bi si želel, da bi stranke svojo vizijo in politično mobilizacijo gradile na močnih idejah, saj potem ni pomembno, kdo se poenoti okoli te ideje. Obraz lahko pride in gre, ideja pa ostane. In ko bi to prepoznala tudi volilna baza in stranke bolj kot z obrazi povezala z idejami, bi se lahko končno premaknili z mrtve točke," ocenjuje Balažic. 

Po njegovi oceni bo Janševi vladi mandat uspelo tudi zaključiti: "Lahko se seveda zgodi kakšno presenečenje – se sesuje katera od koalicijskih strank ali se pojavi močna alternativna oseba, a zaenkrat kaže, da bo vlada obstala. Mislim, da je bilo sklenjenih tudi dovolj dogovorov, ki zagotavljajo relativni mir v koaliciji." 

Čeprav se pojavljajo tudi težave, nazadnje je zavrelo med Janšo in NSi-jevo evropsko poslanko in nekdanjo predsednico te stranke Ljudmilo Novak: "Mislim, da ni naključje, da se je ravno Novakova pojavila na vrhu anket, saj je oseba, ki lahko odigra vlogo ustvarjalca razpok znotraj obstoječega sistema in kontrira Janši."

"Janša je vlado sestavil pragmatično"

Vseeno bi po njegovem mnenju vlada lahko imela potencial, da delo nadaljuje tudi v prihodnjem mandatu, kljub različnim nepravilnostim in škandalom, v katere se je zapletala v svojem prvem letu delovanja: "Glede na dolžino političnega spomina, mislim, da se je na te škandale večinoma že pozabilo, kvečjemu se bo iskalo nove. Vedeti je tudi treba, da je Janša vlado sestavil pragmatično. V svojih rokah ima malo ministrstev s potencialom velikih afer, in če bo že šlo kaj narobe, bo za to lahko okrivil koalicijske partnerje. Prav tako je vedel, da se bodo nekateri ministri zaradi značajskih lastnosti radi postavljali v ospredje ter s tem pozornost usmerjali nase."

Ti imajo sicer po letu v Janševi vladi vse večje težave z iskanjem podpore med volivci: "Janša ne mara močnih koalicijskih partnerjev, čeprav je v zadnjem času nekoliko popustil in jim daje več manevrskega prostora. Zanj kaže, da bi lahko še enkrat izšel kot zmagovalec volitev, potem pa se bo začelo sestavljanje koalicije. Za trenutno opozicijo bi moralo biti pomembno, da uredi razsulo na svojem političnem polu in se odreče kupčkanju ter merjenju moči med svojimi voditelji ter se posveti, kot rečeno, vsebini, saj vezivo 'antijanša' popušča. Med krizo je bilo večkrat slišati 'Janša je slab, ampak v krizi mu pa zaupam'.  Tudi proženje tega sentimenta bo Janši zagotavljalo glasove."

"Bolje bi bilo, če bi namesto burnih odzivov izbral pristop dialoga"

Kaj pa Sloveniji prinaša na mednarodnem področju premier, ki razburja z ostrimi izjavami in se zapleta v (Twitter) spore celo s tujimi mediji? "Lahko rečem, da si ne želim, da bi se Slovenijo potisnilo v skupino držav, ki so na evropskem parketu prepoznane kot težavne. Janša s pretiranim odzivanjem mobilizira skoraj izključno svoje volilno telo. Razume, da to ne vpliva na njegov evropski politični domet, sporočilo njegovi bazi je jasno, za prihodnost Slovenije pa to pomeni, da bo imel vsak, ki bo prišel za njim, težje delo, saj bo ta madež ostal. Se mi pa ne zdi vredno statusa premierja, da se na spletu prepira s tujimi novinarji in določenim zgodbam daje večjo težo, kot si jo zaslužijo, navsezadnje je jasno, kako te zgodbe nastajajo. Tuji novinar se odloči spisati zgodbo, pogleda, katerih je deset glavnih medijev v naši državi, in jih kontaktira. Če smo že ugotovili, da Janše nikoli ne bo volilo 70 odstotkov ljudi, lahko ob preslikavi na medije trdimo, da vsaj od 7 od 10 poklicanih torej o Janši ne bo imelo pozitivnega mnenja oziroma še več, saj je prostor nagnjen v levo. Vseeno pa je še kako pomembno, kako se predsednik vlade odziva na poročanja domačih in tujih medijev, in bolje bi bilo, če bi ubral pristop razumevanja, dialoga, saj bi pustil povsem drugačen vtis. Dejstvo je, da je izključni namen Twitterjeve politike nagovarjanje lastnega volilnega telesa."

Kakšni pa so učinki Twitterjeve politike, kako škodljiva je lahko za državo, tudi demokracijo? "V Sloveniji se močno precenjuje vpliv Twitterja. Njegova moč je v tem, da je za številne novinarje primarni vir informacij, kar je bolj kritika novinarjev, ki sprejmejo, da Twitter zamenja terensko delo. Po drugi strani pa je to orodje, ki podpihuje polarizacijo. Kot je ugotovil že Jordan B. Peterson – če potrebuješ dnevni odmerek negativizma, ga lahko dobiš v 10 minutah na Twitterju. Če se torej želimo polarizirati, so družbena omrežja uporabna. Če želimo presekati neproduktivne prakse, potem pa potrebujemo drugačno komunikacijo. Grožnja demokraciji pa je drugod: družbena omrežja so multinacionalke, ki niso podrejene demokratičnemu nadzoru, imajo pa moč, da lahko počnejo, kar želijo. Kar poglejmo zadnje akcije cenzure. Zaprli so uporabniški račun ameriškega predsednika, človeka, ki je imel v rokah celo jedrsko orožje, pa je neko tehnološko podjetje reklo – mi smo močnejši. In to je tista prava grožnja. Ko bo nekdo zapovedoval, kaj lahko govorimo, česa ne, ko bo določil, da je dovoljena le ena vizija, bomo imeli velike težave."

Težave, ki bi jih morali zatreti, preden se pojavijo, meni sogovornik: "Na srečo EU promovira socialno tržno gospodarstvo, katerega bistvena komponenta je konkurenca. V primeru tehnoloških gigantov pa gre za podjetja, ki imajo monopol. Socialno tržno gospodarstvo po svoji teoriji dopušča tudi intervencijo do te mere, da se velika monopolna podjetja razdeli na več delov oziroma se jih ustrezno kaznuje,  če izkrivljajo pogoje trga. Dejstvo je, da so monopoli slabi, in EU bo tukaj morala odigrati svojo vlogo."

Kakšno vlogo pa bo odigrala Slovenija, ki bo kmalu prevzela predsedovanje svetu EU? "S stalnim predsednikom Evropskega sveta se je pristojnost predsedujoče države nekoliko zmanjšala, še vedno pa ima država možnost promocije določene politike, svojega gospodarstva ali idej. Želel bi si, da predsedovanje izkoristimo za promocijo svojih prednosti, ne pričakujem pa, da bomo dosegli bistvene premike na področju evropske politike, saj so razmerja moči znotraj povezave vsem znana."

In niso brez težav, še dodaja Balažic: "Evropska unija ima težavo. Dokler bo iskala notranje sovražnike in se polarizirala po linijah vzhod–zahod ali sever–jug, bo njena pozicija šibkejša v svetu, kjer imamo zaton ZDA in vzpon Kitajske, mi pa bomo postavljeni pred izbiro, ali se bomo povezovali s podobno mislečimi ali bomo sprejemali vzorce, ki nam niso tako blizu. Koncept liberalne demokracije, kot jo poznamo danes, kjer se ščiti pluralizem in človekovo dostojanstvo, je lasten našemu svetu, teh konceptov na Kitajskem ne poznajo."