Kriminalist se mora vživeti v glavo storilca

Vsa ta opravila, ki se zgodijo po klicu 113, se morajo vsi v Policiji zelo dobro naučiti, da, ko se zgodi, ne razmišljajo o tem, kaj jim je storiti, medtem pa podarjajo ubežniku dragocene minute za beg. Kaj vse morajo vedeti, na kaj vse morajo biti pripravljeni novopečeni kriminalisti, so jih učili kriminalistični inštruktorji z različnih področij dela Policije, sklepni del kriminalističnega tečaja - praktično usposabljanje  je potekalo v Gotenici. Vodja praktičnega dela kriminalističnega tečaja Dejan Garbajs, ki je vodja sektorja za splošno kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije GPU, in kriminalistični inštruktor Robert Praček, sicer pomočnik direktorja Nacionalnega forenzičnega laboratorija GPU, sta o pomenu tečaja in urjenja bodočih kriminalistov spregovorila tudi v našem Popkastu.

"Gre za osnovno usposabljanje kriminalistov, sestavljeno iz teoretičnega dela in končnega 12-dnevnega praktičnega dela tečaja. Teoretičnega dela, ki traja tri mesece, se morajo udeležiti vsi, ki pridejo med kriminaliste iz civilnih vrst. Tam se spoznajo s teoretičnimi osnovami, z zakonodajo, taktiko, metodiko dela, temu pa sledi praktični del tečaja v Gotenici, na katerem sodelujejo tudi tisti, ki že delajo v policiji, pa želijo prestopiti v vrste kriminalistov," je povedal Garbajs.

Učijo se od najboljših in najbolj izkušenih. "Med kriminalističnimi inštruktorji imamo predstavnike vseh vej kriminalističnega preiskovanja, imamo inštruktorja s področja organizirane kriminalitete, splošne kriminalitete, gospodarske kriminalitete, forenzike ... ki tečajnikom ponudijo najširši repertoar znanja, ki obstaja na njihovem področju," je poudaril Praček. 

Da bodo, ko bo treba, vse to uporabili na terenu. Vsem ljudem, ki so bili žrtve nekega kaznivega dejanja, tudi tistim, ki jim je bila povzročena "samo" materialna škoda, je nadvse pomembno, da Policija zakonito in strokovno izvede vsa potrebna preiskovalna dejanja, da bi izsledili in prijeli storilca, poiskali dokaze, na podlagi katerih bi bil potem obsojen, da bi – vsaj tam, kjer je to mogoče – z zaporom ali drugačnimi ukrepi povrnil škodo žrtvi kaznivega dejanja in družbi kot taki.

Opisana pot pa še zdaleč ni preprosta in tako hitra, kot kdaj vidimo v kakšni televizijski nanizanki, že zato, da se primer razreši v okviru ene nadaljevanke, saj bi bil gledalec zelo vznemirjen, če bi moral čakati do naslednjega dne, ko bi bilo na voljo nadaljevanje ... V življenju ne gre tako zlahka in ne gre tako hitro. Včasih so potrebna tudi leta, kot je bilo v primeru enega najbolj odmevnih ropov na naših tleh, ropa SKB banke, ko je bil Dejan Garbajs vodja Oddelka za premoženjsko kriminaliteto. "Rop je bil uspešno preiskan, prijeli smo dva storilca – eden od njiju je ropal, drugi je pomagal, da so rop lahko sploh izvršili. Oba sta v zaporu. Drugega roparja smo identificirali, a je še na begu, zanj je izdana mednarodna tiralica. Imamo pa še nekatere sledi, za katere še ni narejena pozitivna identifikacija, ker še nimamo primerjalnega materiala, zato delam naprej," je povedal Garbajs.

Kriminalisti primera ne zaprejo, dokler niso prijeti vsi, ki so v nekem kaznivem dejanju sodelovali. Za to pa je potrebna velika potrpežljivost, kajti rešitve niso vedno na dlani, potrebnega je ogromno znanja, angažmaja, vztrajnosti in dela vseh, ki so vključeni v preiskavo kaznivega dejanja. 

In kaj se pravzaprav zgodi znotraj policijskega traku, ki ga na neko prizorišče zločina namesti policija?

"Ko zazvoni številka 113, operater na OKC posreduje navodila, kaj mora narediti klicatelj, da zaščiti sebe, in na območje pošlje patruljo, ki je najbliže. Ta mora na kraju najprej varovati življenje ljudi, zatem premoženje in v nadaljevanju poskrbeti, da ostane kraj dejanja čim bolj nedotaknjen. Tam nato išče, zbere priče, če je osumljenec na kraju, mu odvzame prostost. Če je pobegnil, sledijo še okrepitve, ki pobegle iščejo, na kraj zločina pa pridejo še druge enote, ki izpeljejo ogledno dejavnost in ostale preiskovalne ukrepe. V lanskem letu je bilo tako opravljenih kar 16.342 ogledov krajev kaznivih dejanj in dogodkov." Na prizorišča večjih in hujših kaznivih dejanj često pridemo tudi novinarji, ki izza policijskega traku skušamo v objektiv ujeti čim več. Kdo vse pride na kraj in kdo so, med številnimi na terenu, kriminalisti?  "Kriminalisti pridejo v uniformi, pridejo v civilu, eni v belih pajacih, drugi v modrih, pač to so različne službe, ki delajo v kriminalistični policiji in so različno opremljene zaradi nalog, ki jih opravljajo. Prvenstveno se kriminalistična policija ukvarja s preiskovanjem kaznivih dejanj in naša naloga je na kraju kaznivega dejanja opraviti ogled, zbrati vsa potrebna obvestila, ki potem vodijo do preiskave tega primera oziroma do odkritja storilca," je poudaril Garbajs.

Danes ni nobena skrivnost, da sodbe na sodišču padajo ravno na segmentu, ki ga v začetku preiskave pokriva policija – zakonitost pridobljenih dokazov. "To je v zadnjih nekaj letih postala ena glavnih debat na sodišču med odvetniki – zagovorniki storilcev – in forenzičnim svetom, kriminalističnimi tehniki. Temu rečemo strokovno 'chain of custody' – torej skrbniška veriga dokaza. In ta ne sme biti nikoli v nobenem primeru kompromitirana," je povedal Robert Praček. Velik poudarek dajejo na tem v kriminalističnem tečaju, da novopečeni kriminalisti ne bodo delali napak. Kajti, ni dovolj, da ujameš storilca, ni dovolj, da ga dobiš pri kaznivem dejanju, niti ni dovolj, da mu denimo zasežeš mamila ali kaj drugega, kar je tihotapil ... le zakonitost vseh pridobljenih dokazov je tista, ki šteje. Vse kriminalistične vajence temeljito podučijo v to smer, povedo pa jim tudi, da vsak storilec na prizorišču zločina pusti neko sled, pa če se je na neko kaznivo dejanje še tako dobro pripravil. "Najprej je treba naučiti vsakega kriminalista, da vsak kontakt pušča sled. Treba je le poiskati način, kako to sled najti. Jo, kot mi rečemo v našem žargonu, fiksirat, torej zavarovati, dokumentirati, in potem to sled primerno obdelati do kriminalistično tehnične forenzične obdelave, ki se dogaja v v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju," nam je pojasnil drugi mož NFL-ja.

Velika teža je na prvih korakih ob prihodu na prizorišče nekega kaznivega dejanja: "Se pravi, že prvi ukrepi, ki so na kraju, morajo potekati ob mislih, da bodo tam dokazi. Torej, ko rešujejo življenje, ko rešujejo materialni svet, imajo ves čas v glavi, da morajo misliti tudi na dokaze, ki so tam, zaenkrat še skriti. In zato morajo zavarovati kraj nekega zločina, da ti dokazi tam tudi ostanejo, da jih nato ogledna skupina poišče in primerno dokumentira, zavaruje, da bodo takšni obstali tudi na sodišču," je opisal Praček.

A preiskovalci so pogosto na tapeti, sploh če kakšna sodba na koncu pade. Tedaj mnogi usmerijo prst v policijo, kriminaliste, češ da svojega dela niso opravili dobro. Jih to frustrira, me zanima? "Če pomislimo, da se dokazi začnejo zbirati z našimi prvimi aktivnostmi, je treba ves čas paziti. Če gledamo preiskovanje 15, 20 let nazaj ali pa danes, moramo danes biti veliko bolj pozorni na to. Kajti, pogosto se zgodi, da imamo zbrane dokaze, obremenimo storilca, ampak potem odvetnik svoj zagovor – postopek – pelje na način, da izpodbija verodostojnost zbranih dokazov. Ni nam v redu, če na koncu zadeva pade ... A če smo mi vse dali od sebe, če smo se maksimalno potrudili, potem vseeno zadoščenje ostaja. Bi bilo pa to večje, če bi prišlo tudi do obsodbe," je opisal Garbajs, njegov kolega Praček pa dodal: "Jaz kot inštruktor velikokrat o tem debatiram s svojimi udeleženci na kriminalističnem tečaju. Zdaj, če smo mi delali tako, kot je treba delati, in to predstavili tožilstvu, kajti tožilec vodi celotno preiskavo, in če je sprejel našo kazensko ovadbo in podal naprej obtožni predlog, jaz mislim, da je tu naše delo opravljeno dobro."

Na eni od praktičnih vaj kriminalističnega tečaja, kjer so lovili oborožena roparja – vključili so celo psa, ki išče tulce, v nadaljevanju izvedli poligrafsko testiranje, izdelali so tudi fotorobota roparja na begu –, sta sodelovali tudi dve tožilki, prav tako so imeli kolege iz sodne medicine, predstavnika vojske ter dva srbska tečajnika, urili pa so tudi kriminalista, ki bo deloval v specialni enoti kot bombni tehnik. "Poskrbimo, da vsako leto pride še kdo od zunanjih strokovnjakov na tečaj, s tem se naše znanje širi tudi na druga področja, prav tako pa zunanji strokovnjaki dobijo vpogled in znanje o našem delu. Ob tem se navežejo tudi osebni stiki, ki so doprinos pri kasnejšem operativnem sodelovanju," je poudaril vodja praktičnega dela tečaja.

"Ključ je v sodelovanju. Eden sam ne bo naredil ničesar, pa četudi je še tako bister in sposoben. Če gre kolega kriminalist zbirat obvestila, jaz pa delam ogled brez njegove informacije, lahko 50 metrov od hiše pustim neko bistveno sled," je pomen sodelovanja kriminalistov na terenu opisal Praček. Na vprašanje, po kakšnem ključu pa izsledijo storilce kaznivih dejanj, tudi tistih najbolj zahtevnih, pa sem dobila precej preprost odgovor: "Tukaj neke filozofije ni. Moramo se vživeti v vlogo storilca, poiskat njegovo pot in na tej poti iskati sledi, ki jih je storilec puščal."

Še več zanimivosti o tem, kaj vse se dogaja za policijskim trakom, kako delujejo skupine organiziranega kriminala, katerih kaznivih dejanj je največ in kako nevaren je poklic kriminalista ter kaj je v njem najtežje, pa boste zvedeli s klikom na zgornji video ali na storitvah Spotify ter Apple music.