Slovenija

Konec nacionalne sramote?

Ljubljana, 09. 05. 2006 17.37 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 3 min

Revizijska komisija bo najverjetneje odpravila zadržanje aktivnosti za oddajo naročila za operacijske mize.

Minister za zdravje Andrej Bručan
Minister za zdravje Andrej Bručan FOTO: POP TV

Ministrstvo za zdravje je državno revizijsko komisijo pozvalo, naj v interesu bolnikov v postopku revizije postopka oddaje javnega naročila za dobavo in montažo operacijskih miz za pet slovenskih bolnišnic odpravi zadržanje aktivnosti za oddajo javnega naročila, je danes povedal minister za zdravje Andrej Bručan. Poziv utemeljujejo s tem, da je škoda za paciente, ki čakajo na operacije, večja od škode, ki bi jo morebiti utrpel pritožnik - celjsko podjetje Mollier -, v primeru, da bo državna revizijska komisija odločila v njihov prid.

Menim, da se nacionalna sramota končuje in da se bomo v kratkem preselili v nove prostore. Za bolnike to pomeni, da se bodo lahko iz konjušnice, ki že vsaj 100 let ni primerna več niti za konje, preselili v bolnišnico, ki je vredna tega imena. Za kirurge pa to pomeni, da bomo lahko operirali več, kot smo lahko doslej. dr. Erik Brecelj, dr. med., spec. kirurg

Kot je pojasnil minister, so na ministrstvu ugotovili, da "bi bili oz. so negativni učinki ustavitve postopka oddaje javnega naročila večji od predvidenih koristi oz. bi bile škodljive posledice nadaljnje ustavitve postopka javnega naročanja za javni interes mnogo večje v primerjavi s škodljivimi posledicami, ki bi nastale za družbo Mollier".

Bolnišnice nujno potrebujejo nove operacijske mize
Bolnišnice nujno potrebujejo nove operacijske mize FOTO: POP TV

Zaradi zastojev v postopku oddaje naročila so po prepričanju ministrstva ogroženi interesi, ki so mnogo širši od interesov družbe Mollier, poleg tega pa je po prepričanju ministrstva tudi zahtevek za revizijo neutemeljen. Z zadržanjem oddaje javnega naročila za operacijske mize je namreč ogroženo izvajanje dejavnosti zdravstvenih zavodov, pa tudi z ustavo zagotovljena pravica ljudi do zdravstvenega varstva, je še pojasnil minister. Kratene so osnovne pravice bolnikov, med njimi tistih najtežjih onkoloških in srčnih, katerim je z neupravičenim čakanjem na začetek zdravljenja lahko celo odvzeta možnost ozdravitve.

Šumak: Ministrstvo bi moralo ponoviti razpis

Roman Šumak
Roman Šumak FOTO: POP TV

Če bi ministrstvo zares želelo, da državna revizijska komisija odpravi zadržanje postopka oddaje javnega naročila za nakup operacijskih miz, bi to lahko storilo že pred dvema letoma, je ocenil direktor celjske družbe Mollier Roman Šumak. Ministrstvo za zdravje se trmasto odloča, pritožbe pa so vseskozi vlagali tudi drugi ponudniki v postopku. Šele v šestem ponovljenem razpisu je ministrstvo reagiralo in našo ponudbo zaradi domnevne nepravilnosti vloge zavrnilo, je še dejal.

Ministrstvo se ne bi smelo odločiti za nakup operacijskih miz, ki so za 200 milijonov tolarjev dražje od Mollierjevih, pravi Šumak. "Očitali so nam, da so naše mize cenejše, ker so slabše kakovosti, vendar smo dokazali, da to ni res. Zdravje pacientov na Onkološkem inštitutu ne more biti zdaj v naših rokah," je povedal.

Postopek na državni revizijski komisiji je sicer začel teči 19. aprila; odločitev komisije bi bilo tako pričakovati najkasneje 24. maja. Komisija ima namreč največ 35 dni časa, da odloči o pritožbi.

Po njegovem mnenju bi moralo ministrstvo ponoviti razpis za nakup operacijskih miz, ne pa jih kupiti od "oderuškega ponudnika". Gre namreč za proračunski denar in sploh ne bi smelo prihajati do zadrževanja kakršnih koli postopkov, ko gre za zdravje bolnikov.

"Ministrstvo za zdravje vodi svoj postopek, ki ni v skladu z zakonodajo ter kaže na netransparentnost in neenakost med ponudniki. Edina oseba, ki me je povabila k dialogu, je bil predsednik države Janez Drnovšek. Sam sem ministru za zdravje Andreju Bručanu dajal predloge, ga vabil k dialogu, pa tega ni upošteval," je še poudaril Šumak. Sam sem za dialog, vendar ministrstvo za zdravje na to ni pripravljeno," je še dejal Šumak.


SORODNI ČLANKI

KOMENTARJI (8)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

zoran.artnak@hotmail.com
10. 05. 2006 14.11
Še drugi del pisma - Zaradi astronomskih zaslužkov popolnoma legalno blokirajo ustanove, ki naj bi služile državljanom. Škoda prostora, da bi našteval seznam ljudi, ki so vpleteni v lobiranje zaradi nakupa operacijskih miz. Obnašajo se, kot da bi kupovali igralniške mize in ne operacijskih, na katerih naj bi reševali človeška življenja. Če na žalost ni bilo nič nenavadnega, da so ti ljudje pod prejšno vlado zelo uspešno ribarili v kalnem, mi tudi sedaj počasi postaja jasno, da ti isti ljudje počnejo to še naprej tudi pod sedanjo oblastjo. Žal je sedanja vlada šibkejša od njih in zakona o javnih naročilih, ki tem dobičkarjem omogoča legalno korupcijo. Kdo sploh usmerja in nadzira investicije v zdravstvu? Prepričan sem, da minister Bručan nima te moči. Mogoče je bil iskren v želji, da bi končno kupil te uboge mize, še bolj pa bi mu verjel, če bi mize zaradi katastrofalnega stanja v stavbi A kupil urgentno mimo razpisa. Pa tega ne more oz. si ne upa. Pa tega pisma ne namenjam politikom. Nima smisla. Obračam se na bolnike, ki so bili zdravljeni v stavbi A, in na njihove svojce. Prosim vas, napišite, kako je doma čakati na operacijo zaradi raka. Opišite svoje občutke, ko ste prvič prestopili prag stavbe A, kako je, če v prenatrpani sobi ne moreš pojesti obroka hrane za mizo, kako je zjutraj čakati v vrsti na stranišču, opišite smrad, ki se širi iz počenekanalizacije, ter kako izgleda nakladanje bolnikov v rešilni avto po snegu in dežju in prevoz v Klinični center na operacijo, opišite, kakšen je občutek, ko prideš na operacijsko mizo v premočeni obleki, kako se je prijetno v poletni vročini po večurni operaciji peljati v rešilcu iz Kliničnega centra nazaj v stavbo A - po razriti cesti, ki postoteri bolečino. Opišite, kako težko je verjeti v ozdravitev v prenatrpani bolniški sobi ob umirajočem bolniku. Pošljite to svojim politikom, ministrom, predsednikom, prejšnim in sedanjim, skorumpiranim funkcionarjem, lobistom brez vesti, nenasitnim direktorjem, urednikom, ki nočejo objavljati prispevkov o sramoti v stavbi A, varuhu ne vem kakšnih človekovih pravic. Ne pozabite pripisati, da ste to doživeli v Ljubljani. Ti gospodje so sebe in mnoge izmed nas prepričali, da se to lahko dogaja samo v neki od nas zelo zelo oddaljeni in nerazviti državi. dr. Erik Brecelj, dr. med., spec. kirurg, Ljubljana
zoran.artnak@hotmail.com
10. 05. 2006 14.06
Naše zdravstvo je še vedno nacionalna sramota, tolk v vednost vam podajam eno pismo, ki sem ga prejel po emailu od prijateljice pa si ga preberte. Danes je sreda, dan, ko načrtujemo program operacij za naslednji teden. Obračam seznam s 43 čakajočimi bolniki, ki so samo na mojem spisku. Podobno kot drugi kirurgi z našega Oddelka za onkološko kirurgijo. Naslednji teden je en dan praznik. Poleg tega se moramo 25. aprila zaradi servisa izseliti iz dveh operacijskih dvoran, ki ju imamo po poplavi l. 2002 in zaprtju operacijskega bloka v stavbi A v najemu v Kliničnem centru. Tako bomo operirali samo na dveh mizah dnevno. Koga naj dam na operativni program? Do sredine aprila sem letos operiral 90 bolnikov. Teh 43 lahko torej operiram v mesecu in pol. Za nekatere je to žal prepozno. Pri izbiri si skušam pomagati z opombami, ki si jih napišem ob vsakem bolniku: pri mladem fantu: ima 3 tedne starega otroka, pri obupani ženski: mati samohranilka, pri nebogljeni starki: tumor hitro raste, pri naslednjem: se duši, pri mladem dekletu: na koncu z živci zaradi čakanja, pri zadnjem: krvavi. Drugi teden bom operiral največ dva dni. Lahko bi operiral 4 dni, pa žal ni dovolj operacijskih dvoran. Ostalo bo še skoraj 40 bolnikov plus novi, ki bodo prišli v ambulanto. Zopet bo edina rešitev popoldansko in sobotno delo, brez dodatnega programa in dodatnega plačila. Če smo bili po poplavi l. 2002 še ponosni na to, da smo z delom izven rednega delovnega časa spravili čakalno listo na 3 tedne, so danes občutki drugačni. Osebje dela v nemogočih razmerah. Ob tem, da imamo končano novo stavbo s sedmimi operacijskimi dvoranami, z oddelkom, ki bi mu težko našli par tudi izven naše države. V skladišču imamo do selitve zapečateno vrhunsko opremo, ki pa je žal ne moremo uporabiti samo zato, ker še vedno živimo v balkanski državi. Gradnja kirurškega oddelka se vleče že več kot 10 sramotnih let. Do poplave v stavbi A l. 2002 je bilo jasno, da politika ni imela namena zgraditi novega kirurškega oddelka. Po poplavi smo jo skupaj z bolniki (nekateri so žal že pokojni) prisilili v gradnjo. Nepričakovano smo se zaradi velike investicije soočili z ljudmi, ki so obogateli na račun investicij v zdravstvu. Zaradi nesodelovanja smo bili deležni nerazumnega poniževanja z njihove strani in s strani takratne politike. Kljub temu, da smo v letih po poplavi povečali število operacij za skoraj 100%, smo ves ta čas dobivali le polena pod noge. Edina uteha so nam bolniki in rezultati našega zdravljenja, ki so primerljivi ali celo boljši kot v najbolj razvitih zahodnih državah. Ko je že pred enim letom kazalo, da se bomo preselili iz avstro-ogrske konjušnice, se je vse končalo pri operacijskih mizah. Po dveh letih razpisov za operacijske mize in pritožb smo se sedaj znašli v brezizhodnem položaju. Miz, ki bi nam omogočile preselitev, očitno še dolgo ne bo Bolniki pa čakajo. V propadajoči konjušnici. Skozi okno lahko le nemo opazujejo končan novi oddelek z večinoma že kupljeno opremo, ki propada v skladišču. Poleg tega so stroški zaradi gostovanja v Kliničnem centru vsaj 150 milijonov tolarjev letno. Blagor državi, ki si lahko privošči takšno zapravljanje denarja. Zaposleni smo se že navadili na katastrofalne razmere v stavbi A. Ne moremo pa se navaditi na smrad, ki se širi iz javnih razpisov. Za koga je napisana zakonodaja o javnih razpisih, ki že dve leti onemogoča nakup operacijskih miz za slovenske bolnišnice, na katerih bi reševali življenja bolnim ljudem. Koga ščiti? Bolnike in proračuna prav gotovo ne. Pisana je na kožo dobičkarjev, ki z javnimi razpisi služijo vrtoglave vsote. Ob takih zaslužkih seveda lahko čakajo več let na rešitev razpisov in jih po potrebi tudi sesuvajo in usmerjajo v pravo smer, tudi s pomočjo državnih uradnikov in funkcionarjev. Zara
caroll
10. 05. 2006 09.10
ne vem,zakaj država ni direkt uvoznik,ampak zmer še nekdo svoj piskr pristavi,da je ja dražje!Upam,da ti gospodje,ki mastno služijo denar na naš račun,ne bodo nikoli čakali v vrsti za preglede,kot morajo čakati nekateri bolniki.lp
targetmm@email.si
10. 05. 2006 08.22
Predlagam, da v bodoče za takšne večje nabave država izvede povpraševanje pri dobaviteljih v tujini in jih tam tudi nabavi, pa ne bo težav s tem, kdo je in bi zaslužil. Pri nas so tako vsi samo trgovci in služijo z mastnimi maržami, za bolnike ljudi, pa jim je kaj malo mar.
lidija.centa@gi-zrmk.si
10. 05. 2006 08.03
končno,da ste se odločili za mize,ker ljudje umirajo zaradi vas.Da pa ne govorim o IPP kar je pa absurd,da rakav bolnik čaka do večernih poznih ur,da kaj ukrenejo.Med tem lahko umreš.Zdravstvo je na psu.Prosim tudi glede tega kaj ukrenite. hvala !
whereareweheadedto
10. 05. 2006 07.20
Logično, da so mize cenejše, če so pa neustrezne. V primerjavi z izbranimi nimajo funkcij, ki jih razpis zahteva. Zdaj se pa pritožuje Mollier, ko ni znal oddat pravilne ponudbe.
pimo
10. 05. 2006 05.52
A mi lahko nekdo razloži, kaj je narobe z mizami molierja, če so 200mio cenejše, kot te ki so izbrane?
sodelujem@email.si
09. 05. 2006 20.04
fajn da bodo mize. vendar je ena p**** spet lepo zaslužila. zdaj pa bo kar mimo komisije. a tam so bile mize ful cenejše.