KOMENTAR: Vožnja med protestniki in pravno državo

"Dokler so mirni, izražanje, nestrinjanje, to je zame neka informacija, nismo ločen otok, tako gledamo na to, da pa bi to vplivalo name, ko odločamo, je to Kitajski zid."

(Iz pogovora za Preverjeno s predsednikom Ustavnega sodišča, dan pred odločanjem o uvedbi pogoja PC)

Pretekla sreda je bila čuden dan. Zaradi nepazljivosti in slabega predvidevanja sem se v enega izmed dogodkov neposredno vpletla tudi sama. Počasi, kot je to običajno za popoldanske ure, sem se z avtom prebijala po Tivolski, ko je naenkrat promet povsem obstal.  Med avtomobili so se, kot v kakšni srhljivki, začeli pojavljati ljudje, vedno več jih je bilo, piskali so, se drli, mahali s transparenti. Ob njih so nekako nemočno tekali policisti, kmalu so protestniki zasedli skoraj vso cesto.

Stala sem torej sredi te gneče ljudi, v avtu pa mi je, kot pritiče moji generaciji, bučal Rock radio. Postajalo mi je vedno bolj nelagodno, nenazadnje večina stvari, ki jih pišem ali objavim v oddaji Preverjeno, je v nasprotju s tem, za kar se zavzemajo protestniki. Kaj če me kdo prepozna? Mi bodo brcali v avto, res da je star 10 let, ni preveč dragocen, je pa, starček, ravno uspešno dal skozi servis. Bi, za vsak slučaj, vsaj zamenjala radijsko postajo? Morda radio Veseljak ali vsaj radio Aktual?  

Počasi smo se potem nekako le prebili skozi množico. Ko sem se odpeljala, sem razmišljala, kako polna predsodkov sem. Verjetno je bilo med sredino množico ravno toliko poslušalcev rocka, kot jih je na primer med petkovo množico. Pa tudi sicer, ali smo res tako različni? Sama nikoli ne grem kar na glavo, ne odločam se kar tako. Že leta in leta denimo berem in spremljam razprave o cepivih, o pomislekih, morebitnih stranskih učinkih.

Vem, da so, ne samo pri sedanjih cepivih za covid, ampak tudi pri uveljavljenih cepivih, ki so že dolgo v uporabi. Ampak stranski učinki so povsod. Ta teden je umrlo 20-letno dekle, najverjetneje zaradi posledic cepljenja. Ampak svojci in prijatelji te dni objokujejo tudi smrt 19-letnega fanta, mladega gasilca, ki je umrl v prometni nesreči. 24-letna Lana, zgodbo o njej bomo objavili v torek v oddaji Preverjeno, še nedavno strastna športnica, danes ne govori in ne vidi, hranijo jo po cevki. Vse to, ker je padla s kolesom.

Življenje je polno različnih odločitev, ki imajo takšne in drugačne posledice. In včasih sem prav jezna. Kaj pa mislijo ti, ki protestirajo? Da je vsem, ki se odločajo za cepljenje, za maske, testiranje, to lahka in prijetna odločitev? Da ostali nimamo pomislekov, da nas ni strah? Ampak pretehtamo in se odločimo. Za dejanje, ki ga ne razumemo samo kot osebno, ampak širšo družbeno odločitev. In v tem je bistvena razlika med nami.

Tehtajo in se odločajo tudi strokovnjaki, politiki, institucije. Posebej so pomembne tiste institucije, ki so naš branik pred samovoljo politike. Informacijska pooblaščenka, Varuh človekovih pravic,  Zagovornik načela enakosti in nad vsemi Ustavno sodišče. Vsi so v zadnjih mesecih tarča različnih napadov, kakor koli se že odločijo.

Veliko očitkov je, da ne razumejo resnosti razmer, da po nepotrebnem nekaj nergajo in tečnarijo, ko pa gre za življenja. Podobno smo poslušali na začetku epidemije, ob nakupih mask, ventilatorjev in druge nujne opreme. Mudi se, pustimo zdaj formalnosti, običajne postopke, za življenja gre. Videli pa smo, da je bil to le priročen izgovor za nepravilnosti, za koruptivno vedenje, za to, da so si nekateri v žepe basali milijone, za to, da smo nakupili ogromno neuporabnih stvari in tako naprej. Zavedati se moramo, da je to, kar bi politika rada predstavila kot nerganje in tečnarjenje, bistvenega pomena za to, kako bomo živeli zdaj in v prihodnje. Gre za varovanje samih temeljev ustroja, v katerem smo bili doslej navajeni živeti, demokracije in pravne države.

Erozija naših pravic, ki seveda niso, kot si nekateri zmotno predstavljajo nekaj prirojenega, ampak so zvečine mukoma in skozi dolgotrajen boj pridobljene pravice, poteka sicer že dalj časa, prav izrazito pa se je začela po napadu na dvojčka v New Yorku. Kar naenkrat so cele skupine ljudi, zaradi morda verske ali nacionalne pripadnosti, izgubile pravice, kar naenkrat so postale stvari, kot je mučenje ljudi, znova ne samo dopustne, ampak tudi dovoljene.

Ljudje so na vse pristali, ker jih je bilo strah, politiki so jim vsilili prepričanje, da lahko samo takšni in še obsežnejši ukrepi, na primer nadzor in zbiranje podatkov o milijonih ljudi po vsem svetu, preprečijo nove napade. In večina je to sprejela. Vse, kar diši po izjemnih razmerah, je priložnost za suspenz pravic in seveda vedno in znova za zaslužek.

Bitke v Sloveniji nimajo takšnih svetovnih razsežnosti in posledic, so pa pomembne za nas. V nekaterih državah bi ukrep, kot ga je predlagala vlada, se pravi uvedba pogoja PC v javni upravi, dali v parlament, vlada bi sama za mnenje vprašala Ustavno sodišče. Pri nas se odloča z odloki. Ni čudno, da imajo vse zgoraj naštete institucije v zadnjem letu in pol ogromno dela. Vsak se na koncu obrne na njih. In tako kot vsi, tudi oni, tudi ustavni sodniki in sodnice, tehtajo in se odločajo.

Napadi po njihovi zadnji odločitvi in obtožbe, da bodo zato odgovorni za smrti ljudi, so najmanj, kar je nedostojni, v resnici pa ogabni. Posebej, ker bi vladi zlahka obesili odgovornost za nedavno smrt 20-letnega dekleta. Zakaj? Ker ni prej ustavila cepljenja z Janssenom, nekatere države so to storile, ali pa ga vsaj omejila za najbolj izpostavljen del populacije, to je mlajše ženske. Nekatere države so to storile. Naša pa je od Madžarov kupila še 100 tisoč odmerkov tega cepiva. Tako, kot se je pozimi odločila, da ne bo kupila ponujenih mRNA cepiv, ampak bistveno cenejše vektorsko cepivo, ki ga zdaj strokovnjaki tudi že manj priporočajo. Je zato neposredno odgovorna? Seveda ne, tudi strokovnjaki, tudi vlada so tehtali in se odločali.

Kako se torej odločati, kako upoštevati načelo sorazmernosti, kako sprejeti odločitve, ki bodo povzročale najmanj škode? V nobenem primeru ne tako, kot to že dalj časa počne vlada, da obide, sramoti, podcenjuje, maje ugled institucijam, ki opravljajo svoje, za vse nas, izjemno pomembno delo. 

 V sredo je bil čuden dan. Nad našimi glavami, v središču mesta je ure in ure krožil in brenčal helikopter, na balkonu sosednjega bloka je, ko so začeli z zračnega plovila še nekaj sporočati po megafonu, vsesplošnemu hrupu in vzdušju dodal še otrok, ki je začel jokati. Vse skupaj me je, ne vem zakaj, spomnilo na scene iz starega filma Boys n the Hood, se pravi Fantje iz soseščine, ki se dogaja v črnskem getu v Los Angelesu. Potem se je utrgalo še nebo in bili smo priča menda zgodovinski nevihti.

Na varnem, v kuhinji, sem po spletu pregledala novice. Protesti, smrt, vmes pa novice, da je Ben Affleck spet v javnosti kušnil J. Lo, pa da je imel prijazni, neškodljivi striček, ki svojih jaht ne zna niti našteti, slavnostno predstavitev biografske knjige, na katero so prišli tudi drugi prijazni, neškodljivi strički in tete. Ko sem prišla do novice, da je Jan Plestenjak spet srečno zaljubljen, sem odnehala in si rekla, kot bi mi z radia zahreščal legendarni Louis Armstrong ... What a wonderful world (Svet je krasen).