KOMENTAR: Ne glejmo stran – tudi pri nas mučijo živali

Ko smo se vračali iz grobnice, je bil spet tam. Prepoznal nas je in pritekel k nam. In takrat se mu je smejal cel gobček, hvaležno in v upanju, da bo dobil še kaj.

Ko je žival samo predmet

V Egiptu te, če potuješ izven turističnih resortov, udari realnost, ki je pri nas ne poznamo več in najbolj boleče se kaže v odnosu do živali. Življenje je trdo in ljudje so verjetno neusmiljeni do sebe, še bolj pa do živali. Vidiš osličke, ki vlečejo do vrha naložen voz in se res trudijo, saj jim ves čas grozita bič ali palica. Pa konje, vprežene v kočije, ki prevažajo nas, turiste. Tudi njim lahko prešteješ rebra, ponekod te celo vodiči vnaprej opozorijo, da s konji tako surovo ravnajo, da včasih tudi kakšen, ko te pelje na ogled še enega izmed templjev in ti razmišljaš o Kleopatri in podobnem, kratkomalo pogine.

Te slike te preganjajo še dolgo po tem in v resnici si oddahneš, ko se vrneš v Slovenijo. A le nekaj dni po prihodu vidim vest, da so zadnji hip rešili psa na prekratki verigi, v redakciji pa pismo o domnevno izmučenih konjih, ki vlečejo kočije na Bledu. Ne trdim, da je v resnici tako, ker tega nismo raziskovali. So pa vse to odslikave našega odnosa do živali.

Višja civilizacijska raven

Po eni strani so domače živali, posebej psi in mačke, za marsikoga ljudje, ki le govorijo ne. Pred kratkim sem v restavraciji videla skupino ljudi za mizo, v klepetu, vmes tudi nekoga z belo kodrasto glavo. Šele ko sem bolje pogledala, sem ugotovila, da tam pravzaprav sedi pes. Beli kraljevi koder. Na stolu in prav modro posluša pogovor. Psi tega ne morejo in ne znajo, saj imajo, kot je dejal nekdo v našem prispevku, vendarle kosmata ušesa. Veliko bolje, kot da jih človečimo je, če se do njih obnašamo, kot do tega kar so - živali torej. Se pozanimamo, kaj v resnici potrebujejo in kako ravnati z njimi, da so zadovoljni, srečni in da - zelo pomembno - niso nevarni drugim živalim in ljudem. Morda se to zdi samoumevno, pa sploh ni in v praksi se to pogosto pokaže. Primer iz enega izmed prispevkov v Preverjeno: gospa je vzela iz azila velikega psa, ga razvajala - s hrano, s popustljivostjo - pes pa je kmalu začel renčati na vse, ki so se približali, njej pa se je to zdelo celo nekoliko fino, češ, pes me brani. Pa ni šlo za to. Slekoprej bi ugriznil tudi njo.

Tako po eni strani domače ljubljenčke crkljamo in razvajamo, na drugi pa je večina še vedno, tudi pri nas, popolnoma brezbrižna do drugih živali, ki so morda (pa ne bi zdaj delala hierarhije med njimi) še bolj inteligentne, še bolj občutljive. Koliko nas denimo ve, da prašički zares jočejo, ko gredo v zakol? Ne zanima nas transport živine, ne zanima nas vzreja na velikih farmah, ne zanimajo nas klavnice, ali kot pravi Paul Mccartney v spotu, če bi imele klavnice steklene stene, da bi videli, kaj se dogaja, bi vsi v hipu postali vegetarijanci. Ne zagovarjam vegetarijanstva, samo to, da bi morali veliko več pozornosti nameniti tudi temu. Tu se namreč vidi, da nismo prišli zelo daleč od bolj tradicionalnih družb, kjer je žival še vedno le stvar, nič bolj pomembna ali drugačna od voza ali kosa orodja.

Kdaj ima žival pravice?

Naš odnos do živali je še vedno pogojen s krščanskim učenjem, ki je - najbolj znan je Tomaž Akvinski - trdilo, da so živali predmeti brez duše. Na splošno pa, da je človek gospodar vsega kar leze in gre. Živali so tako namenjene izključno temu, da služijo človeku, zato kakšna posebna obzirnost do njih seveda ni potrebna. Ob tem sta bili v zadnjem času tudi dve zanimivi razsodbi, argentinsko sodišče je razsodlilo, da mora živalski vrt v Buenos Airesu izpustiti orangutanko, ki je tam preživela 20 let. Sodniki so odločili, da je žival nosilec nekaterih pravic, ki jih je treba zaščititi, oziroma, orangutanko Sandro so razglasili za "nečloveško osebo". Preostanek življenja bo zdaj najverjetnje preživela v zavetišču za živali.

Nasprotno je razsodilo sodišče v New Yorku, v primeru šimpanza Tommya, da mu ne moremo pripisati človeških značilnosti, da torej nima nikakršnih tovrstnih pravic. Če se okrog tega lahko ne strinjamo in bo to še stvar razprav, pa bi se lahko strinjali vsaj okrog ene temeljne stvari ... o nečem, kar bistveno loči denimo psa od stola ali mize. To je, da žival nedvomno lahko čuti bolečino.

V tem smislu bi morali poostriti zakonodajo, da denimo nekdo, ki sosedovega psa ubije na premišljeno okruten način, da žival neznosno trpi, potem ne more dobiti le pogojne obsodbe ali pa še te ne.

Od bezbrižnosti, preko sankcij, do višje morale

Ostre sankcije in kazni so zagotovo nekaj, kar pomaga. Morda počasi tudi pri spreminjanju na splošno brezbrižnega odnosa do različnih oblik trpljenja živali.

Če se povrnem k začetku, lačnega rumenega psa sem srečala pri svetovno znanem templju Abu Simbel. Ko so gradili Asuanski jez, bi voda tempelj zalila, zato so ga, v verjetno enem izmed najbolj spektakularnih arhitekturnih podvigov v zgodovini, v celoti preselili nekaj deset metrov višje. Dve leti so sistematično, z natančno žično žago tempelj razrezali na več kot tisoč kosov, težkih od 7 do 30 ton in jih, enega za drugim, počasi selili. Egiptovski predsednik je takrat dejal nekako takole: ljudje lahko delajo čudeže, ko delajo skupaj za dober namen.

50 let kasneje tempelj občudujemo turisti z vsega sveta, poleg njega pa od lakote tiho umira prijazen kuža. Morda je čas za kakšen nov čudež?