''Začelo se je kmalu po poroki, niti en mesec nisva bila poročena. Padla je prva klofuta, po kateri sem ostala brez besed. Nisem mogla verjeti,'' je pripoved o desetletju udarcev, groženj, žalitev začela naša sogovornica (ime in druge podrobnosti, ki bi lahko izdajale identiteto, smo namenoma izpustili).
Takrat je bila stara 21 let. Udarec je bil šok, sledil je jok, nato misel, da bi ga zapustila in se vrnila k družini. A, kot je dejala, bilo ji je nerodno. Prihajala je iz kmečke družine, kjer je veljala vzgoja, da je nekako prav, da ženske trpijo. Možu je oprostila, mislila si je celo, da je ona naredila nekaj narobe.
''Prosila sem ga, naj me ne brca v trebuh''
Nekaj mesecev je bilo njeno življenje nato mirno in zato je menila, ''da se je s klofuto pač zmotil''. A žal je bila ona tista, ki je bila v zmoti. Začelo se je, prvič, drugič, nato so bili pretepi vsakodnevni.
''Živela sva v podnajemniškem stanovanju, kričala sem, klicala na pomoč, a nihče se ni hotel vmešavati.'' Nasilje je naša sogovornica pripisovala alkoholu, a jo je tepel tudi, ko ni bil pijan. Vse je bilo povezano, je razložila, alkohol, nasilje, pomanjkanje denarja. Večkrat sta se selila, a zgodba je bila povsod enaka.
''Takrat sem prvič zanosila. Ni se oziral na to, čeprav sem ga prosila, da naj me ne brca v trebuh.'' V življenju z njim je splavila trikrat. Zdravnikom vzrokov za splav ni nikoli povedala.
Zakaj mu je verjela?
Padla je v začaran krog sramu, strahu, samoobtoževanj, opravičevanj, bežanja in vračanja. ''Izogibala sem se prepirom, mislila sem, da je moja krivda. Po pretepu se je opravičil, hkrati pa me je obtoževal in manipuliral z mano, češ 'če ne bi tega rekla, naredila, izzivala.''
''Nekajkrat sem ga pustila, a je prišel jokat in obljubljat, da ne bo več, da brez mene ne more živeti, grozil je tudi s samomorom.''
''Hotela sem mu verjeti. Želela sem ga spremeniti, mislila sem, da lahko naredim čudež. Živela sem v tem upanju''.
Razložila je, da se je zatekla k prijateljem, a že takrat, kot ve zdaj, bi morala v varno hišo. Ker mož je prišel do istih prijateljev in jo nekako pregovoril. Priznala je, da je bila čustvena razvalina, saj so se v njej bojevali občutki krivde in sramu, pa tudi strahovi.
''Nisem ga mogla niti pogledati. Začela sem se tresti že, ko je vstopil v stanovanje. Zaradi razburjenja nisem mogla dihati, pa me je polil z vodo in mi očital, da se pretvarjam. Telo je odreagiralo z bruhanjem''.
Bila je uničena, zato si niti pomisliti ni upala, da bi ji pobeg iz pekla uspel. Porajalo se ji je kup vprašanj, ali bi sploh zmogla zaživeti na novo, čeprav ni bila popolnoma odvisna od njega, saj je imela svojo službo. Razložila je, da se je bala povedati drugim, ''kaj doživljam, kaj dovolim, da doživljam''.
''V nekem trenutku je šlo celo tako daleč, da mi je bilo vseeno za moje življenje. Naj dokonča, sem si mislila. Raje končam pod zemljo, kot pa da živim z njim.''
Otrok je spremenil vse
''Vseskozi sem ponavljala, da ne želim alkohola v hiši. S tem sem imela izkušnje že iz otroštva. Včasih sem si prav zato celo mislila, da sem ustvarjena za tako življenje.''
''In tako sem se vrnila, nekaj časa res ni pil. Znova sem zanosila in tokrat tudi rodila. Ta nosečnost je bila najino dobro obdobje. Upala sem, da je tokrat zares minilo. Potem pa je nekega dne domov znova prišel pijan. Vedela sem, da se ne bo dobro končalo.''
V otroku, ki je jokal, ko je med prepiri stal med njima, je prepoznala sebe, spomnila se je otroštva, ko si je želela pomoči, a je ni dobila. Zaobljubila se je, da bo vsemu naredila konec, če jo udari pred otrokom.
''Prišel je domov in me udaril. Fizične bolečine nisem čutila, saj sem mislila le na otroka, ki ga je vzel v naročje in je jokal. Vse kar sem hotela, je bilo, da bi zaščitila otroka,'' je dejala in dodala, da je šele kasneje ugotovila, da je njen obraz krvav. Otroka sicer nikoli ni udaril, a zdaj se naša sogovornica zaveda, da lahko posledice na otroku pustijo že prepiri med starši.
Poklicala je policijo, dali so ji kontakte, da poišče pomoč. Policija ga je takrat odpeljala, sama je odšla na urgenco. Ni se še odločila za varno hišo, mislila je, da lahko sama reši stvari in si najde stanovanje. Pa sta se znova pobotala, izjavo policiji je spremenila.
Nato vendarle: odločitev, da gre
Kmalu po otrokovem rojstnem dnevu jo je znova pretepel. Nekaj dni zatem jo je klicala policija, da so ga pridržali, ker so ga zalotili pri vožnji pod vplivom alkohola.
''Takrat sem se odločila, da grem. Ko je zjutraj prišel domov s streznitve, sem mu rekla: 'Ko boš prišel domov iz službe, mene ne bo več tu'. Pred mano je odšel, jaz pa sem poklicala v svojo službo, da me ne bo. To je bil trenutek, ko sem vedela, da me ne bo več nazaj. Klicala sem v krizni center. Bil je to eden najhujših dni v mojem življenju, čeprav sem doživljala toliko nasilja. Nisem si niti znala razložiti, zakaj je tako hudo.''
Spomni se juhe
''(Iz varne hiše) so mi poslali taksi. Potem sem šla v vrtec po otroka. Vprašal me je, kam gremo. A nisem imela pojma. Pobereš dokumente in nekaj oblek in to je to. Hočeš stran, a niti ne veš, kam greš,'' je opisala trenutke, ko je odhajala v varno hišo.
Vsem zaposlenim, ki so jo tam sprejeli, se ne more dovolj zahvaliti za vso pomoč. Čeprav je minilo že nekaj let, se še vedno spomni sprejema, ko so ji zaposlene skuhale juho, ker je zaradi razburjenja bruhala. V varni hiši je ostala eno leto. O dogajanju je povedala svoji nadrejeni v službi in stali so ji ob strani.
Čakal jo je pred vrtcem
''Tudi potem ko sem odšla, sem ga srečevala. Vedel je, kje delam. Skrbelo me je, da bo iz vrtca odpeljal otroka. Včasih je tam čakal in grozil, da nas bo vse pobil,'' je dejala in dodala, da zdaj, ko je minilo že več let, nimata več stikov.
Otrok je bil ključen, da se ni vrnila
''Če imaš voljo, potem si s pomočjo zaposlenih v varni hiši zagotovo zmagala. A so ženske, ki se k nasilnežu vrnejo,'' je dejala. ''Otrok je bil prvi, ki mi je preprečil, da bi se vrnila k nasilnežu. Če sem si dovolila, da se mi to dogaja, otrok si tega res ne zasluži. Drugi pa je bil občutek, da bi izdala vse, ki so mi pomagali ali v varni hiši ali prijatelji. Hvala bogu je tako ostalo. Nikoli več nisem šla nazaj.''
''Ženske res verjamejo, da lahko spremenijo nasilneža. A zavedati se je treba, da je že prva, no, ali pa vsaj druga klofuta, že rdeči alarm. Takrat je treba oditi,'' je poudarila.
''Zdaj vem, da nisem bila nikoli sama kriva za udarce. A če tega ne presekaš že na začetku, je le nizka verjetnost, da boš kaj naredil. Nasilnež ti lahko spere možgane, izključiš se iz družbe,'' je dejala in nadaljevala, da se mora ženska vendarle sama odločiti za spremembo.
''Nikoli ni prepozno, da se rešiš. Nekatere rečejo, češ stara sem že 50 let, življenje je že mimo, a nikoli ni prepozno, da najdeš mir. S takim ga ni.''
