Kljub cerebralni paralizi ostaja neomajna, pleše ob drogu

22-letni Klaudiji Stare so zdravniki postavili diagnozo pri dveh letih, ko je shodila. Kot je dejala, je shodila zaradi svoje trme. Ima namreč sestro dvojčico, ki jo je nenehno opazovala. "Verjetno sem si mislila, če lahko hodi ona, bom tudi jaz. Shodila sem na zanimiv način. Ko smo bili zunaj, sem lahko hodila tako, da sem koga držala za prst. Mami je nekega na tla dala odejo in takrat sem poskušala. Naredila sem korak in padla, se nato pobrala in naredila še enega in spet padla. Počasi sem shodila. Takrat so starši videli, da imam zelo čudno hojo. Stopala sem prsti peta namesto peta prsti. Nosilo me je tudi bolj na desno stran. Takrat so me odpeljali k zdravniku in postavili diagnozo," je opisala, kako se je vse skupaj začelo.

Za starša je bil to velik šok. Preden sta z dvojčico prijokali na svet, sta se namreč 17 let trudila zanositi. Uspelo jima je z umetno oploditvijo, je pojasnila Staretova. "Ko sta izvedela za diagnozo, se mi zdi, da se jima je podrl svet. Komu se ne bi. Ampak sta ohranjala vero in naredila vse, da bom čim bolj funkcionirala. Uspelo jima je," je na njiju ponosna mlada Bohinjka, ki se je ob tem še spomnila, da je dobila tudi mavec na obe nogi. "To je bilo zame trpljenje, ampak mavec je pomagal," je dodala.

Klaudija ima v možganih poškodovan center za hojo

Cerebralna paraliza je poškodba možganov, poznamo jih več vrst. Klaudija ima poškodovan center za hojo. "Na srečo zelo blago in trudim se, da se stanje ne bi poslabšalo. Namreč lahko bi se," je pojasnila sogovornica. 

Zaradi poškodbe centra za hojo ima težave z ravnotežjem, včasih njene mišice postanejo trde oziroma kot navaja, jih zategne. "Povezava med možgani in nogami je bolj počasna. Zgodi se, da želim premakniti nogo, pa nikamor noče. Če je vam samoumevno hoditi, skakati, moram jaz včasih misliti, kaj delam z nogami." 

Ampak s samokontrolo in vero se vse da, razmišlja 22-letnica: "Poglobila sem se v delovanje svojega telesa – kako se odzove, kje je še zategnjeno, kakšne vaje moram delati."

'Na začetku se nisem sprejemala, nisem razumela, zakaj je to doletelo mene'

Staretova se spominja, da je v osnovni šoli doživljala psihično nasilje. Ko zdaj pomisli na to, meni, da je bilo to zato, ker se ni sprejemala sama. Kajti ko se je začela, so se stvari obrnile. "Nekateri ne sprejemajo drugačnosti, ampak to je zaradi vzgoje staršev. Dojela sem, da je vse, kar se dogaja okoli nas, izraz nas samih in privlačimo točno to, kar si mislimo o sebi," je prepričana.

Vedno se je zavedala, da se bo za določene stvari morala bolj potruditi. V šoli so zanjo pripravili prilagojeni program pri športni vzgoji oziroma ji ne bi bilo treba telovaditi. A tega ni marala. "Nisem marala omejitev. Hotela sem biti kot drugi," je povedala, kako se je počutila.

Spomni se, da so ji v petem razredu zdravniki odsvetovali delati prevale. "In ker sem jaz pač jaz, sem se skregala, da mi nihče ne bo govoril, kaj lahko in kaj ne. Od takrat mi niso postavljali omejitev. Verjetno zato, ker so vedeli, da jih ne bom upoštevala," je opisala, kako se je upirala.

Skušam živeti čim bolj 'normalno' življenje, brez omejitev 

Kot nam je povedala sogovornica, se loti vsega, kar ji pade na pamet. "Dosegla sem vrh Triglava, imam izpit za avto (brez prilagoditev), trenirala sem jazz balet in takrat tudi zaključila fizioterapije, ki sem jih imela enkrat na teden, na začetku večkrat," je dejala. 

Na fizioterapijo ni šla že deset let. Obiskuje pa fizioterapevtko Tanjo Križaj. "Še danes sem ji hvaležna, da ni izgubila živcev zaradi moje trme," se je nasmejala Staretova in dodala, da ji je fizioterapevtka povedala, da na začetku ni želela sodelovati pri terapiji: "Verjetno zato, ker nisem bila navajena novih ljudi. Imela sem strah pred njimi."

Ob drogu je začela plesati, ker se od nekdaj rada loti stvari, ki niso enostavne

Ples ob drogu jo je pritegnil zato, ker se ji je od nekdaj zdel lep in nekaj posebnega. Pika na i pa je bila, ko je sokrajanka Tjaša Dobravec zmagala v šovu Slovenija ima talent leta 2018. Sama pri sebi si je mislila: "Joj, to bi počela tudi jaz!"

Tako se je začelo. Prepričana je bila, da bo z gibanjem naredila veliko. "Pri plesu ob drogu delujejo vse mišice, še tiste, za katere misliš, da jih ni," se je zasmejala. Ob tem se je zavedala, da ta šport ni lahek in da moraš nadzorovati svoje telo. "Vsakemu pravim: vse se da popraviti, tudi cerebralno paralizo, oziroma je telo mogoče natrenirati 'do normale'. Želim, da bi se čim manj opazilo, da imam kakršnokoli pomanjkljivost. Če bi samo sedela in se smilila sama sebi, bi verjetno pristala na vozičku. Tako kot so mislili in rekli zdravniki, da bom pri 20 letih na vozičku, pa nisem," je poudarila Bohinjka.

Staretova Tjašo Dobravec pozna že od malih nog in še preden se je odpravila k njej, je bila prepričana, da ji ne bo prizanašala zaradi njene telesne pomanjkljivosti. "Ko sem Tjaši omenila, da bi rada trenirala, mi je odvrnila: Poskusi," je povedala Staretova. 

Tjaša Dobravec, ki se še dobro spominja, da je Staretova k njej prišla januarja 2019, ko je odprla svoj studio, nikoli ni imela pomislekov, da Klaudije ne bi sprejela. "Vedela pa sem, da se moram o bolezni pozanimati, da pristopim na pravi način in preprečim poškodbe," je dejala Dobravčeva.

Staretova se je na začetku neodločno podala v vode plesa ob drogu. A ne zaradi cerebralne paralize in plesa. Bala se je, da bi jo ostala dekleta gledala čudno. A prebrodila je strah in začela trenirati pri Dobravčevi. "Bilo je ravno nasprotno, kot sem mislila, da bo. Lahko bi rekla, da so me nekatera dekleta občudovala," si je oddahnila.

Na začetku je imela težave 

Kljub temu se ni vdala. Vedela je, da se bo, če bo večkrat ponovila določen gib, telo nanj navadilo. "Se je že zgodilo, da sem se pogovarjala s svojimi nogami kot z otrokom, zakaj protestirajo. Ampak sem trmasta in gib treniram toliko časa, dokler se telo ne navadi," je poudarila Staretova in dodala, da je na treningih opazila, da ima slabo rotacijo. Ji gre pa vedno bolje.

Tudi Tjaša Dobravec se zaveda, da mora Klaudija za svoj cilj vložiti več dela. "Večkrat se šaliva, da je noge ne ubogajo, ker je res ne. Ampak njena glava je na mestu. Ko se kaj odloči, bo to tudi naredila, četudi ji vzame več časa," jo je pohvalila trenerka, ki se trenutno pripravlja na šov v Italiji – v Rim potuje v ponedeljek.

Potek treningov

Zaradi priporočil ob pojavu novega koronavirusa Klaudija trenutno trenira sama, s pomočjo videoposnetkov. Drog ima namreč doma. Tako treningi doma kot pri Dobravčevi so sestavljeni iz ogrevalnih vaj, vaj za moč in raztega. "Tjaša ve, da sem trmasta, in upam, da me ne bo 'šparala' s treningi. Tudi ona se je poglobila v cerebralno paralizo. S treninga v trening spoznavava, kakšne vaje morava delati, na čem morava več graditi, kaj morava popraviti in kako se telo odziva. Na podlagi tega prilagodiva treninge," je pojasnila Staretova.

Ob tem še opaža, da so ji zapleteni elementi bolj pisani na kožo. Lažje jih izvede. "Bolj je element enostaven, dalj časa bom potrebovala, da se ga naučim. Verjetno zato, ker mi enostavne stvari ne ležijo," je sklepala. 

Knjigo je napisala, da bi pomagala drugim

Knjiga Zakaj pa jaz je izšla prejšnji mesec. A Klaudija je že v srednji šoli začela razmišljati, kako bi lahko pomagala ljudem, če se že sama spopada s težavami. Opažati je namreč začela, da večina ljudi obupa, preden poskusi. "Jaz pa sem prepričana, da se vse da, če se hoče," je odločno dejala. 

Da bo napisal knjigo, se je odločila, ko je izvedela, da zdravniki mislijo, da bo pri dvajsetih na vozičku. "To sem izvedela v lokalu, kjer sem nekaj časa delala. Najprej sem mislila, da se ta oseba, ki mi je to povedala, heca, ampak sem kmalu dojela, da se ne. Takrat sem doživela velik šok in si rekla: kaj vse si ti dosegla v življenju. In ko sem ljudem razlagala zgodbo, je bil marsikdo šokiran. Veliko mi jih je dejalo: ti bi lahko napisala knjigo," je izpostavila ključni trenutek, ki jo je spodbudil, da je zares začela zlivati svoje življenje na papir.

Ni vse izgubljeno. Kar koli se dogaja, je samo trenutek, katerega lahko spremeniš, če imaš voljo

V knjigi opisuje cerebralno paralizo – kaj to je, kako se z njo spopada. Govori tudi o tem, kakšne posledice je nanjo pustilo psihično nasilje in kako se je z njim spopadala. "Na začetku je veliko grenkobe, a na koncu pridem do svetle strani vse te bolečine. Ljudem želim povedati, da ni vse izgubljeno. Kar koli se dogaja, je samo trenutek, katerega lahko spremeniš, če imaš voljo," gleda pozitivno na življenje Staretova. 

Njen moto v življenju je vedno bil in bo: ostani močen in nikoli ne obupaj! "Srčno upam, da bo ta knjiga ljudem odprla oči, da bodo na situacije, ki se jim dogajajo, gledali drugače, s pozitivne strani. Ker je vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Če ne drugega, se nekaj naučiš. Če bi vse potekalo gladko, bi bilo življenje dolgočasno," je prepričana Klaudija Stare.

In preizkušen nasvet avtorice knjige? "Pri tovrstnih stvareh pomagata vera in trma," je prepričana Klaudija Stare, ki priznava, da ji večkrat uspe presenetiti samo sebe in si takrat zadovoljna misli: no, saj mi gre.

Za konec pa misli trenerke Tjaše Dobravec: "Klaudija Stare je neustavljiva borka, ki besede ne zmorem nima v svojem slovarju. Kar se me zmeraj znova dotakne, je, da se ne postavlja v vlogo žrtve, nikoli ne obupa in je topla, srčna oseba. Je zelo ustvarjalna in ima veliko domišljije. Cilje si postavlja visoko in ne dvomim, da bo prav vse dosegla."