Lepo vas pozdravljam. Danes je, kot veste, prišlo do vojaške intervencije v Iraku. Po tem, kar se je dogajalo zadnje tedne in zlasti zadnje dni, to ni nepričakovano. Ob tem bi želel, tako kot večina svetovne javnosti in večina svetovnih državnikov, izraziti obžalovanje. Obžalovanje ob dejstvu, da je prišlo do vojne, ob dejstvu, da se vprašanje razorožitve Iraka in režima Sadama Huseina ni dalo razrešiti na miren način, po diplomatski poti, preko inšpektorjev. Vsaka vojna je vredna obžalovanja. V prihodnosti bo veliko razprav o tem, ali je ta vojna upravičena, ali je ta vojna pravno utemeljena, ali je ta vojna legitimna. Želel bi, kolikor je možno v današnji situaciji, podati svoj pogled na to.
ZDA in Velika Britanija sta predložili svoj pogled na pravni okvir akcije in se sklicujeta na resolucijo 1441 in na dve prejšnji resoluciji, ki skupaj dajeta pravno osnovo za takšno posredovanje. V svetu bodo verjetno o tem različna mnenja, čeprav se zdi, kolikor smo do sedaj proučili, verjetno dovolj trden pravni okvir, da ne bo moglo priti do pravnega osporavanja takšni akcije. Vsi vemo, da je bila poleg teh resolucij dana pobuda za novo resolucijo, ki bi bolj eksplicitno opredelila stališče VS do oborožene akcije v Iraku v primeru, da se Sadam Husein ne bi bil pripravljen razorožiti prostovoljno. In diplomatska prizadevanja za novo resolucijo niso uspela. Ob mnenju ZDA, Velike Britanije, Španije in še nekaterih držav, da ni smiselno nadaljevati z diplomatskimi pritiski, z inšpekcijami, ker Sadam Husein že dvanajst let izigrava mednarodno skupnost, je obstajal drugačen pogled skupine držav, predvsem Francije, Nemčije in Rusije, da je vojna zelo vprašljiva, da lahko povzroči nestabilnost v regiji, vprašanje prihodnje ureditve Iraka, da lahko povzroči dodaten val terorizma. Podobni pomisleki so se zelo relevantno pojavljali ob razpravah v VS in izven njega. Soglasje VS na žalost ni bilo doseženo. In zaradi tega bo, kot je dejal generalni sekretar ZN Kofi Anan pred nekaj dnevi, najbrž osporavana legitimnost te akcije s strani določenega števila držav in s strani določenega dela svetovne javnosti. Generalni sekretar ZN je izrazil vprašanje o legitimnosti akcije, ne vprašanje o legalnosti akcije in obžalovanje ob tem, da v okviru ZN, v okviru VS, ki je pristojen za razreševanje takšnih vprašanj, ni prišlo do soglasja. Katera odločitev je pravilna, ameriška ali morda francosko-nemško-ruska, bo pokazala najbrž šele prihodnost.
Če ne bo civilnih žrtev, če bo prišlo do hitre razorožitve Iraka, potem bo najbrž svetovna javnost presodila, da so imeli prav Američani in Britanci. Če bo veliko žrtev, če bo prišlo do destabilizacije, ne samo Iraka, ampak širše regije, do povečanega vala terorizma in posledično do slabše situacije v svetu, potem se bo pokazalo, da so imeli prav tisti, ki so opozarjali na ta vprašanja. Nihče izmed njih pa ni dvomil o tem, da gre za režim, ki ga je potrebno ustaviti, za režim, ki ga je potrebno razorožiti, za režim, ki je povzročil že dve vojni s sosedi in prizadejal zelo veliko hudega svojim državljanom, svojim prebivalcem. O tem ni bilo nobenega spora v mednarodni skupnosti. Spor je bil le v načinu in o časovnih okvirih aktivnosti, ki bi jih morala mednarodna skupnost izvesti. Izrazil bi pričakovanje in upanje, da bo civilnih žrtev čim manj, da bi čimprej prišlo do novih aktivnosti, ki ne bode vojne, ampak bodo diplomatske, v okviru VS, da bi čimprej prišlo do usklajene akcije mednarodne skupnosti, da bi skupno uspešno reševali humanitarna vprašanja, vprašanje rekonstrukcije in da bi iraška kriza na koncu le rezultirala v boljše in ne v slabše stanje v svetu, kot se bojijo tisti, ki so zaskrbljeno opozarjali na možne posledice.
V tem trenutku nihče ne ve, kaj se bo dejansko zgodilo. Včasih nas sprašujejo, zakaj se Slovenija bolj odločno ne opredeli ali na vojno, ali na proti - vojno stran. Mislim, da je stališče, ki sem ga povedal danes in ob številnih prejšnjih priložnostih, za Slovenijo dokaj razumljivo, tudi dokaj jasno in da se ujema s stališči številnih drugih evropskih, demokratičnih držav. Pogovarjamo se o situaciji, ki je zelo kompleksna, kjer ni enoznačnih rešitev in stališč, kjer situacija ni črno bela in to skušamo v svojih stališčih tudi poudariti in si prizadevati za to, da se ohrani v prihodnosti možnost za miren dialog o teh vprašanjih, da se ohranijo instrumenti svetovne politike, predvsem v okviru ZN in da se vsaka situacija, tudi tokratna v Iraku, razreši s čim manjšim številom žrtev in na najboljši možen način. Slovenija bo pri tem skušala tvorno delovati in pomagala tam, kjer lahko pomaga. Pri humanitarnih aktivnostih, pri rekonstrukciji. To je naša temeljna usmeritev.
Vprašanje: Gospod predsednik, kaj pomeni ta vojna za aktualen politični trenutek v Sloveniji, glede na to, da smo pred referendumom, predvsem referendumom o Nato in EU. Kako bo to vplivalo na rezultat referendumov.
Dr. Drnovšek: Pričakujem in upam, da to ne bo vplivalo na odločanje naših državljank in državljanov o vključitvi v zvezo Nato in EU. Iraška kriza je kriza tega trenutka, današnjega časa. Kako se bo razpletla in kakšne vplive bo pustila na delovanje svetovnih institucij, ne vemo. Odločitev o vstopu v zvezo Nato in EU je dolgoročna odločitev. Odločitev za desetletja, morda stoletja. Dogajalo se bo še veliko kriz, veliko situacij, pozabili bomo na sedanjo krizo, še vedno pa bomo člani zveze Nato in EU. Ali pa ne bomo, če se bomo v nedeljo drugače odločili. Zato mislim, da je potrebno gledati predvsem na dolgoročnost odločitve in se odločati izven te situacije. Tudi v tej situaciji ne vidim resnih elementov za to, da bi bili lahko proti včlanitvi v eno ali drugo institucijo. Zveza Nato ni neposredno angažirana v teh operacijah, njene članice so zavzele različna stališča o tem vprašanju, očitno poteka demokratičen dialog med njimi, možna so različna stališča. To pomeni, da bo tudi Slovenija lahko imela različna stališča. Če bo prišlo v prihodnosti, morda tudi zaradi sedanje krize in drugih trendov, do spremembe v svetovnih odnosih, tudi v svetovnih institucijah, v OZN, ali v zvezi Nato, ali v EU, bo Slovenija lahko pri tem aktivno sodelovala, če bo članica, če bo vključena. Lahko bo sodelovala tudi pri preoblikovanju teh institucij, tako da bodo lahko odgovarjale izzivom prihodnosti. Če ne bomo člani, te možnosti ne bomo imeli in mislim, da tudi številnih drugih možnosti ne in zato s tega dolgoročnega vidika vsekakor upam in pričakujem, da se bo referendum v nedeljo odvijal nemoteno, ne glede na aktualno situacijo in da bo odločitev pozitivna.
Vprašanje: Mogoče ste to že prej povedali, pa sem zamudil. Govorili ste o tistih, ki jih skrbi, da bi prišlo do prevelikih žrtev, do preveč dolgotrajne vojne in tistih, ki pravijo, da bo kratka in da je to pravilna odločitev. Zanima me, na kateri strani ste vi? Katero je vaše mnenje, se pravi, podpirate to vojno ali mislite da je še čas?
Dr. Drnovšek: V bistvu sem svoje stališče že povedal. Zelo sem si želel soglasne odločitve VS in s tem ne bi bilo nobenih vprašanj. V tem trenutku, ko je vojna stekla in na to nismo imeli nobenega vpliva, si želim, da bi bila ta vojna čim krajša, s čim manj žrtvami in da se ne bi uresničili strahovi pesimistov, tistih, ki so se bali širših posledic. To je razumljivo. In povedal sem že, da absolutne resnice ni. Da ima vsaka stran svoja stališča, svojo resnico, ki je razumljiva, tudi pogojena s situacijo ene ali druge države in da bo šele prihodnost pokazala, kakšen bo dejanski razvoj dogodkov in kdo je imel prav. Med obema stranema ni bilo temeljne razlike o vprašanju, ali je potrebno razorožiti Sadama Huseina. Razlika je bila samo o času in o načinih, kako to storiti. Kljub vsemu moramo priznati, da je resolucija 1441 bila zelo blizu takšni odločitvi, ko je v primeru, da razorožitve ne bo, zagrozila z resnimi posledicami in je na nek način pustila odprto polje za različne interpretacije. To ni prvič v zgodovini ZN in v delovanju mednarodne skupnosti. Ko je prišlo do intervencije v ZRJ leta 1999, je bila za marsikoga vprašljiva pravna osnova v okviru OZN, vendar je obveljala, čeprav je bila verjetno bolj šibka, kot je tokratna.
Vprašanje: Gospod predsednik, ali ta vojna pomeni porušenje nekih geopolitičnih stalinic, ki so bile do sedaj v veljavi v svetu Ali je ena stran dokončno prevladala?
Dr. Drnovšek: Mislim, da na vprašanje, kako se bo svet obrnil po tem, nimamo odgovora. Veliko je vprašanj o tem, kako bo to vplivalo na delovanje OZN; ali bo VS še naprej institucija, v kateri se bo razreševala večina kriznih vprašanj v svetu. Močno upam, da bo, ker nimamo boljše institucije, čeprav je možno, da to pomeni tudi začetek nečesa novega. Motivov za sedanjo situacijo je najbrž več. Najbrž tudi to, da so nekatere države avtomatično sledile ZDA. Na tem vprašanju so pravzaprav bolj trdno postavile svojo pozicijo zato, da takšnega avtomatizma ne bi na nek način vzpostavili ali ohranili tudi za prihodnje odločitve, ki utegnejo slediti, saj marsikdo meni, da Irak ne bo zadnja takšna preizkušnja. Če bi se sedaj vzpostavil vzorec avtomatičnega delovanja, ali avtomatičnega sprejemanja preventivnih vojn, da bi bila s tem že sprejeta neka odločitev za prihodnost, tudi za prihodnje situacije, ki so morda še bolj nepredvidljive, kot je današnja. Verjetno je ob tem vprašanju to celo glavni motiv zadržkov Francije, Nemčije in Rusije in to vsekakor pomeni, da se na nek način le spreminjajo temeljne relacije, čeprav so te razlike že prej obstajale. Mislim, da so se ob primeru Iraka najbolj jasno izpostavile. Sledim reakcijam različnih držav in vidim, da kljub vsemu nihče ne želi postaviti pod vprašaj temeljnega partnerstva med Evropo in ZDA. Tudi tiste države, ki so, pogojno rečeno, na drugi strani, puščajo odprte mostove za sodelovanje z ZDA, tudi v tej vojni. Francija je že napovedala, da bo v primeru, da bo Irak uporabil kemično in biološko orožje, sodelovala, dopušča prelete ameriških letal; prav tako sodeluje z drugimi oblikami Nemčija; skratka, ti mostovi se niso podrli. Partnerstvo in zavezništvo gre naprej, so pa nekatere članice resno opozorile, da bo očitno potrebnih več pogovorov o načinu razreševanja kriz v prihodnosti, več skupnih iskanj in da se ne sprejme avtomatičnega koncepta preventivnih vojn, ki so ga ZDA na nek način sprejel lansko jesen. Za vse to gre sedaj v mednarodni skupnosti in mislim, da odgovora na to ne bomo dobili v nekaj tednih, ali nekaj mesecih. To bodo vprašanja, ki nas bodo spremljala naslednja leta, ko se bo vzpostavilo neko novo ravnotežje, tudi v mednarodnih odnosih.
