'Imam privilegij, da se vozim izključno z dobrimi ljudmi, ki imajo dobro srce'

61-letni Miran Ipavec iz Kanala ob Soči se z 'zastonj potovanjem po cestah' zabava 36 let. Čeprav je že nekajkrat nameraval zaključiti avtoštoparsko kariero, mu do zdaj še nikoli ni povsem uspelo. Dejal je, da je podoben angleškim pubom, ki gostom obljubljajo: jutri bo pivo brezplačno. "Tako tudi jaz obljubim vsako leto – to avtoštoparsko potovanje bo pa zadnje! A zaradi koronavirusa je prav mogoče, da bo res, saj sem letos nabral že 10.650 kilometrov, čeprav sem štopal samo prva dva meseca in bi se jih na koncu leta nabralo mogoče celo 100.000."

Odločitev o zadnjem rekordu je zorela vsaj eno leto 

Seveda nas je zanimalo, kako se je Ipavec odločil za avtoštoparski maraton. Meni, da samo tisti avtoštoparji, ki so preštopali ogromno kilometrov, iščejo izzive v 'tekmovalnem avtoštopu', ki je po njegovem najzahtevnejša oblika avtoštopa: "Pred seboj imaš neko pot in do tja moraš preštopati v najkrajšem času. Recimo, do zdaj sem preštopal 10 evropskih držav v enem dnevu (23 ur in 15 minut), 31 držav v 10 dneh, zelo odmeven pa je bil tudi rekord, ko sem sedem evropskih prestolnic na črko B obiskal v štirih dneh in 13 urah ter prepotoval 3.900 kilometrov."

Avtoštoparski maraton je bil torej le logično nadaljevanje prejšnjih rekordov. A to še ni vse. Letošnjega aprila je nameraval preštopati vseh 47 evropskih držav v 30 dneh, a se je moral zaradi pandemije coovid-19 temu podvigu odpovedati. "V drugi polovici februarja sem že bil na treningu proti Portugalski, a so mi od doma zabičali, da se moram takoj vrniti, ker je v Italiji izbruhnila epidemija. V francoskem Lurdu sem se moral obrniti in čez zasnežene Alpe namesto skozi Italijo odpotovati domov. Mogoče je bilo to celo moje zadnje potovanje z avtoštopom. Po preštopanih 510.650 kilometrih si verjetno predstavljate, da mi ni bilo vseeno, ko sem moral opustiti vse letošnje avtoštoparske podvige," je dejal sogovornik.

Sprva je načrtoval obisk 40 držav 

Kolebal je med tem, ali bi izpustil Andoro in Španijo ali raje Vatikan in San Marino. Naposled se je odločil, da ne bo nobenemu 'delal krivice'. Načrt potovanja je natančno izdelal in določene odseke, ki mu niso bili dobro poznani, obiskal že pred časom. "Šel sem do Ukrajine, San Marina, Norveške in moram reči, da je spoznanje, ki ga dobiš iz prve roke, najboljše. Sam mislim, da je sreče pri postavljanju rekordov kakšnih 20 odstotkov, ostalo so poznavanje mejnih prehodov, avtocest, bencinskih črpalk, znanje tujih jezikov, komunikativnost, vzdržljivost ... Vse skupaj bi lahko primerjal z 'Iron manom', le da je tu na prvem mestu iznajdljivost, potem pa tudi telesna pripravljenost. Lahko rečem, da je zame vedno tri četrtine veselja načrtovanje potovanja, četrtina pa predstavlja samo izvedbo," je razmišljal Ipavec.

Kako spakirati za avtoštop? 

Zanimalo nas je, kaj vse sodi v avtoštoparski nahrbtnik, ko človek ne ve, kaj ga čaka in koliko dni bo na poti. Verjetno natrpanih kovčkov ni tovoril s sabo, smo pomislili. 

Sogovornik je pakiranje duhovito predstavil kot koncerte in zabave, ki jih je organiziral kot predsednik mladinske organizacije. Vedno jim je na koncu za šankom ostajal kruh. Ni pomembno, ali so ga kupili za 500 ali za 10 ljudi. "Enako je s stvarmi, ki jih dam v nahrbtnik pred vsakim potovanjem – ali je česa preveč ali kaj manjka. Tudi dva dežnika sem nesel s seboj v veliki vročini, zemljevide sem pa pozabil. Včasih sem vzel kup kratkih majic, na koncu bi potreboval le eno z dolgimi rokavi, a je nisem imel. Moje najkrajše pakiranje za pot na Nizozemsko je bilo 12 minut, saj za konec tedna res ne potrebuješ veliko stvari. Za avtoštoparski maraton sem vsekakor vzel s seboj preveč stvari. Denimo skoraj ribiških gumijastih škornjev za dež nisem potreboval, čeprav sem imel tudi nekaj dežja. Ni se mi dalo obuvati teh nerodnih škornjev in na polovici poti, ko sem se ustavil doma, sem jih z velikim veseljem vrgel v kot. S seboj sem vzel spalno vrečo, šotora pa ne, saj bi bil le potuha za spanje ponoči, ki pa si ga ne moreš prepogosto privoščiti, če postavljaš rekord. Znajti se moraš drugače," je pripovedoval.

Najdlje je na štop čakal devet ur v Bolgariji

Sogovorniku je na 17.640 kilometrov dolgem potovanju ustavilo 211 voznikov, od tega je v 57 primerih čakal do pet minut. Najdlje je obstal v Bolgariji. Kar devet ur je čakal na bencinski črpalki pri mejnem prehodu Kapitan Andreevo. "Del noči sem tudi malo oddremal, na koncu pa me je rešil kurdski tovornjakar. Vedno me v takih situacijah tolaži dejstvo, ki ga je nekoč neki nemški avtoštopar napisal na prometno tablo pri izhodu z bencinskega servisa: 'Veliko zgodb sem slišal o tem, koliko časa je nekdo čakal na enem mestu. Nobena zgodba pa ni govorila o tem, da je nekdo tam tudi obstal.' Torej upanje vedno obstaja. Prej ali slej bo že prišel nekdo in te bo vzel s seboj," je prepričan.

Prevoz s kolesom in ferrarijem

Do lanskega avtoštoparskega maratona je Ipavcu ustavilo približno 11.000 voznikov, od teh sta bila en kolesar in en voznik ferrarija. Zanimivo se mu zdi, da sta mu nato prav na tem rekordnem potovanju spet ustavila kolesarka in voznik ferrarija. "Ni pa se to ponovilo s pogrebnim avtom, ki mi je doslej ustavil samo enkrat. Nekoliko sem se obotavljal, ko sem na bencinski črpalki na Nizozemskem –  tudi na tem potovanju –  imel priložnost ta rezultat podvojiti. Stopil sem do voznika, ki je ravno izstopil iz prodajalne, in ga vprašal: 'Ali vozite tudi žive avtoštoparje?' Odvrnil mi je, da me ne more peljati, ker kmalu zavije v drugo smer. Mislim, da sva si oba oddahnila. V podobni dilemi sem bil sicer na drugem potovanju, ko sem obstal na eni izmed bencinskih črpalk pri Rimu. Zagledal sem sanitetno vozilo za prevoz človeških organov. Stopil sem do voznika in ga vprašal: 'Ali vozite tudi cele avtoštoparje? 'Voznik je kot iz topa izstrelil: 'Ne, samo po kosih,'" se je spomnil nelagodnega trenutka, ki pa danes zveni zabavno.

Ženske ustavljajo bolj poredko, drugačne so Francozinje 

Ipavec je ocenil, da 'se ga usmili' približno vsaka sedma ženska. Na maratonskem podvigu mu jih je ustavilo 13 odstotkov. Drugačno izkušnjo pa ima s Francozinjami, za katere meni, da enakopravnost dejansko živijo in ne samo govorijo o njej. V Franciji mu je tako ustavilo kar 43 odstotkov žensk. "Torej je bila praktično vsaka druga ženska. Nekaj tisoč kilometrov prej, na domačem terenu, pa sem imel z 'žensko kvoto' veliko problemov. Vso noč sem obtičal na počivališču na Barju in pozno zvečer ter zgodaj zjutraj se je na bencinskem servisu ustavilo veliko več žensk kot moških. Na kraj pameti ni prišlo nobeni, da bi me vzela s sabo. Še več, ko me ena izmed njih ni hotela niti slikati z mojim telefonom, češ naj raje dobim koga drugega, mi pa res ni bilo vseeno. In potem so te ženske med malico s kolegicami modrovale, kam drvi ta svet in da človek nima več sočutja za sočloveka. In seveda so se vse s tem strinjale," je izpostavil prigodo.

Izkušnje z vozniki večinoma pozitivne

Na dolgih poteh, kjer srečaš veliko ljudi, se lahko pripeti marsikaj. Zato nas je zanimalo, ali je sogovornik na potovanju doživel kakšno neprijetno izkušnjo. Ali mu je ustavil kdo, ob katerem se je počutil neprijetno ali celo ogroženo? 

Kot nam je povedal, so njegove izkušnje z vozniki v vseh letih štopanja večinoma pozitivne. Kdaj pa kdaj je naletel na voznika, neveščega sukanja volana, ki pa je bil po navadi prepričan, da vozi dobro. "Pred leti se je zgodilo, da mi je starejši francoski kmet povedal, da tako dobro pozna to cesto, po kateri se voziva, da lahko miže vozi. Pogledal sem ga in videl ob sebi človeka s klobukom in slamico v ustih, kako miži. Takoj sem se premislil in se spomnil, da imam v prvi vasi ob cesti prijatelje, ki bi jih rad šel obiskat," je podoživel utrinek s poti.

Med 211 vozniki z rekordnega potovanja ga nihče ni postavil v nelagoden položaj. Še najbližje temu je bil skrivnostni voznik zastave 101 med črnogorskim Rožajem in srbsko Raško. "Pozno ponoči me je peljal po deževni ovinkasti cesti, kjer ni bilo prometa. Če bi takrat na radiu vrteli še glasbo iz filma Twin Peaks, bi jo na državni meji kar nekam ucvrl. A na koncu se je izkazalo, da je bil voznik povsem v redu, le vzdušje je bilo zaradi slabih vremenskih razmer in medsebojnega nezaupanja bolj moreče in neprijetno," je pripovedoval.

Pred potovanjem si ni mislil, da bo na koncu o njem napisal knjigo 

Mnogo prijateljev in tudi voznikov mu je govorilo, da na poti ne bo videl drugega kot ceste, mostove, križišča in bencinske črpalke. A ni bilo tako, saj se avtor raje osredotoča na ljudi. Prepričan je, da ima privilegij, da se vozi izključno z dobrimi ljudmi, s tistimi, ki imajo dobro srce. "Mogoče to ne bi veljalo za Nizozemca Esderta, ki je preživel kar štiri infarkte in je moral pustiti zahtevno službo ter začeti v Groningenu na tržnici prodajate suhomesnate proizvode. Ob slovesu mi je dal šop različnih salam, ki sem jih potem še nekaj dni glodal in so mi še kako prav prišle," se je spomnil lepe geste Nizozemca.

Nemalokrat so mu ljudje ponudili kakšno pijačo ali prigrizek, saj so bili navdušeni nad tem, kar počne. Doživel pa je tudi nekaj takih okoliščin, da si jih, kot pravi, tudi sam ne bi mogel izmisliti. Na Azurni obali pri Cannsesu mu je ustavila Blandine, voznica tovornjaka, registriranega v Monaku. "Imel sem srečo, da s seboj ni imela mačke, sicer mi ne bi ustavila. Povedal sem ji, da imam sam raje pse, in ji pokazal sliko mojega Bonija, ki sem ga za pusta našemil v avtoštoparja. Da bi slika lepše izpadla, sem dal zraven njega še napis FREJUS iz zvezka z destinacijami z enega izmed potovanj. In kam mislite, da me je Blandine peljala? Ja, prav do Frejusa," je še danes navdušen sogovornik. 

Posebno mesto v njegovem spominu je zavzel tudi prihod na Trg svetega Petra v Vatikanu. Tja je prišel le nekaj minut pred poldnevom. "Ko sem videl nepregledno množico ljudi z oljčnimi vejicami, mi je takoj postalo jasno, da praznujejo oljčno nedeljo. In ne samo to. Po trgu se je ob bučnem aplavzu pripeljal papež Frančišek v papamobilu, a potencialnih štoparjev je bilo preveč, da bi poskusil tudi sam srečo v tej najmanjši državi na svetu," je podoživel dogodek.

Do zdaj je preštopal nekaj več kot pol milijona kilometrov, obiskal je vse evropske države razen Cipra in Islandije

Ipavec za začetek samostojne avtoštoparske kariere šteje 14. september 1984, ko se je odpravil po Evropi za skoraj pol leta. Največ kilometrov v enem letu je napravil lani, ko se mu jih je nabralo točno 60.000. "Najhitrejši avto je drvel s hitrostjo 280 kilometrov na uro, najdalje z enim avtomobilom pa sem se peljal 1.130 km, in to dvakrat. Rekord preštopanih kilometrov v enem dnevu pa je že dolgo 1.800 kilometrov," je povzel svojo štoparsko statistiko.

Letos je nameraval štopati na olimpijske igre v Tokio, a mu je načrt zaradi novega koronavirusa padel v vodo. Računal je, da bi preštopal približno 22.000 kilometrov. Zaveda se, da trenutno čas ni naklonjen štoparskim podvigom, vendar se s tem ne obremenjuje. "Če se bo še dalo štopati, bom z veseljem spet šel na cesto in dvignil palec, če to ne bo mogoče, bom pa doma. Dolgčas mi ne bo, saj je gradiva za vsaj še eno knjigo. Trilogijo (prva knjiga je: Avtoštoparske zgodbe – moja prva svetlobna sekunda) bo zaključila knjiga Avtoštoparski muzej, ki bo izšla čez leto dni in bo govorila o zgodbah, ki so se zgodile v šestih sezonah prvega avtoštoparskega muzeja na svetu. Spet bom opisoval ljudi in njihove zgodbe, česar se že zdaj veselim," je za zaključek pogovora predstavil načrt avanturist Miran Ipavec, ki ima sicer tudi svoj avtoštoparski muzej.