Nič več ujetniki svojih domov: kako je slovenskemu bloku uspelo do novega dvigala

Nekoč so v Sloveniji številne večstanovanjske zgradbe, ki imajo do pet nadstropij, zgradili brez dvigal. Stanovanja so bila zgrajena za vitalne mlade delavce, ki pa so zdaj ostareli. In nekdaj lahkoten sprehod po stopnicah danes marsikomu predstavlja težaven vzpon. Problem je vsako leto postajal bolj in bolj neizbežen, pravi Mašera. "Pred petdesetimi leti smo se vselili v blok, ki je bil zgrajen predvsem za mlade družine. A delavci smo danes vsi stari od sedemdeset do osemdeset let. Živim v petem nadstropju z visokim pritličjem in  vsak dan nekajkrat na dan prehodim 88 stopnic. Za zdaj še zmorem, ampak vprašanje, kako bo čez nekaj let,"  pripoveduje tudi stanovalec bloka v Domžalah Sead Duračković.

S to težavo se soočajo prebivalci številnih stavb v Sloveniji. V Sloveniji je po nekaterih podatkih več kot 11.000 štiri- in večetažnih stanovanjskih stavb brez dvigal. To je velik problem zlasti za starejše in invalide, pa tudi za mlade družine z majhnimi otroki. Problem je v preteklosti zakrivila država, ker je dopustila gradnjo takšnih blokov, pojasnjuje Tomaž Kšela, podpredsednik Sindikata upokojencev Slovenije.  V Sindikatu upokojencev Slovenije že več let opozarjajo na ta problem. 

Trnova pot, a v Novi Gorici jim je uspelo 

Pot do novega dvigala zna biti trnova. Stanovalci so v blokih, v katerih je težko pridobiti soglasja in ponudbe, prepuščeni sami sebi. A v Novi Gorici jim je uspelo. Postali so prvi blok v Sloveniji, v katerem so dvigalo vgradili v notranjost stavbe, tako da se zunanji videz ni spremenil. Na dvigalo so izjemno ponosni, zato so, da bi obeležili to pridobitev, priredili celo slavnostno odprtje s simbolično zabavo. Dvigalo je pomembna pridobitev za stanovalce, še posebej za starostnike in invalidne osebe, zato si želijo s svojim zgledom tudi ostalim pokazati, da je to izvedljivo. "Počasi smo se starali. Sam živim v četrtem nadstropju, tu mi je razgled najlepši. Čeprav še nisem imel težav, sem pred petimi leti začel razmišljati o tem, da bom najbrž kmalu potreboval dvigalo," se spominja pobudnik izgradnje dvigala Mašera. 

Kot pripoveduje, je bil takrat predsednik hišnega sveta. Čeprav je bilo na začetku med stanovalci bolj malo zanimanja, so vseeno pristopili k projektu. Takrat so po zakonu za vgradnjo dvigala še potrebovali 100-odstotno soglasje lastnikov. In to je bila misija nemogoče, saj tisti, ki živijo v pritličju, tega ne potrebujejo. Tudi tisti, ki so v prvem nadstropju, so bili prepričani, da dvigala ne potrebujejo. A so vztrajali, sčasoma pa je tudi država spremenila zakon, da je za izgradnjo dvigala zadostovalo 75 odstotkov podpisov lastnikov. Tako so zbrali dovolj podpisov. In čez pet let imajo novo dvigalo. Mašera je zelo zadovoljen, da jim je uspelo dokazati, da je mogoče in da ga v starosti ne bo več skrbelo, da bi zaradi odsotnosti dvigala morebiti postal celo odrezan od sveta. 

Sama izgradnja je trajala tri mesece, v vmesnem času pa se je zvrstilo nešteto sestankov in zbiranja ponudb. Pri tem jim je, kot pove Mašera, zelo pomagal tudi upravnik, ki je imel posluh za reševanje njihove težave: "Začetek je bil zahteven. A zdaj dvigalo deluje odlično in vsi stanovalci so zadovoljni. Nihče se ne pritožuje, uporaben je tudi za družine z otroki v prvem nadstropju, ki lahko zdaj voziček lepo pripeljejo do vrat. Koristilo bo tudi mladim, če se slučajno poškodujejo."

Na začetku težave, vseeno so vztrajali 

Drugačno, precej slabšo izkušnjo z upravnikom pa so imeli v Domžalah, kjer so prebivalci sami zbirali ponudbe izvajalcev. Kot pripoveduje Duračkovič, bodo v bloku zdaj uredili dvigalo z lastnimi sredstvi. Kot pove, je sam iskal izvajalce, s čimer pa je imel precej težav. Od 25 prošenj za predračun so se odzvali samo trije. Le eno podjetje jim je dalo ponudbo na ključ, nekateri so ponujali samo dvigalo, s projektanti in dovoljenji pa bi se morali prebivalci ukvarjati sami, kar je seveda praktično nemogoče, opozori Duračkovič. Uspelo jim je zbrati več kot 90 odstotkov soglasij. 

Če so v Novi Gorici sredstva deloma dobili iz rezervnega sklada, ki so ga pred tem nekoliko povečali, so se v Domžalah odločili drugače. Stanovalci v pritličju se nikakor niso strinjali z dvigalom in odločili smo se, da jih k temu seveda ne moremo niti ne želimo siliti, pove Duračkovič. Zato se je 17 lastnikov odločilo, da bodo sredstva zbrali skupaj. Oba, tako Mašera kot Duračkovič, poudarjata, da se investicija lastnikom sicer večkratno povrne, saj stanovanjem tako zraste vrednost. Zato se čudi, da se za to ne odloči več blokov. Najbrž se je težko dogovoriti, ampak je treba biti vztrajen, svetuje Duračkovič. Tudi mladi vedno bolj razmišljajo o tem, kaj bo, če se slučajno poškodujejo ali če bodo morali v peto nadstropje z otroškim vozičkom. Gradbeno dovoljenje pričakujejo nekje v šestih mesecih, potem pa naj bi bilo dvigalo še štiri do šest tednov v izdelavi. 

Kdaj je vgradnja dvigala izvedljiva? 

Mag. Polona Weiss, univ. dipl. inž. grad. z Zavoda za gradbeništvo Slovenije pojasnjuje, da je vgradnja dvigal kot splošni skupni del starejšega večstanovanjskega bloka v Sloveniji izvedljiva, v kolikor se pri načrtovanju in izvedbi upošteva določila gradbenega zakona in v kolikor etažni lastniki, ki želijo dvigalo umestiti v skupne prostore, zberejo zadostno, t. j. 75- odstotno soglasje solastniških deležev. V gradbenem zakonu sta vgradnja v notranjost stavbe ter prizidava dvigala k obstoječemu objektu, ki ne povezuje več kot treh etaž, opredeljeni kot manjša rekonstrukcija, v kolikor se s posegi ne ogroža stabilnosti konstrukcije. Manjša rekonstrukcija se izvaja na podlagi pisnega mnenja pooblaščenega strokovnjaka s področja gradbeništva, prizidava dvigala pa tudi na podlagi pisnega mnenja pooblaščenega arhitekta, s katerim se predvidi rešitev, ki gradbenotehnične lastnosti objekta izboljša ali vsaj ne poslabšuje. Za manjše rekonstrukcije, ki pomenijo manjše povečanje prostornine ali prizidave dvigala za stavbe do treh etaž, je treba pridobiti tudi soglasje občine glede skladnosti s prostorskim aktom. Za prizidavo dvigala k obstoječemu objektu s štirimi ali več etažami je potrebno gradbeno dovoljenje.

"Dvigalo se vgradi v dvigalni jašek, ki mora biti ustrezno prostorsko umeščen v stavbo in samostojno temeljen. Na mestu vgradnje dvigala v obstoječo stavbo je treba izvesti tudi preboje v medetažne konstrukcije. Izvedba večjih prebojev v nosilno konstrukcij starejših stavb zelo pogosto zmanjšuje že tako nezadostno stabilnost obstoječih stavb in njihovo potresno odpornost po danes veljavnih standardih. Za kakršnekoli posege v nosilno konstrukcijo so še posebej ranljive stavbe, ki so bile v svoji zgodovini že večkrat prenovljene brez razpoložljive dokumentacije," opozarja. 

Starejše bloke so zidali že pred drugo svetovno vojno, najbolj množično pa v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni, s ciljem ob čim manjših stroških čim večjemu številu prebivalstva zagotoviti prostore za bivanje v mestnem okolju, posledično v koncept povojne obnove vgradnja dvigal v stavbe ni bila vključena, razlaga Weissova. "Bivanjske standarde je treba nujno posodobiti in vanje vključiti tudi vgradnjo dvigal, kar velja zlasti za gibalno ovirane in starejše ljudi, ki jim vzponi in spusti po stopnicah povzročajo težave ali pomenijo celo nepremostljivo oviro do polnega samostojnega življenja. Za stavbe, ki so bile zgrajene v skladu s starejšimi predpisi in ki že pred posegom ne zadoščajo danes veljavnim standardom, je ključnega pomena, da se k vgradnji dvigal pristopi strokovno," poudarja. Strokovno pravilen pristop k vgradnji dvigala v obstoječe stare bloke je angažiranje pooblaščenega inženirja s področja gradbeništva, ki bo na podlagi pregleda obstoječe nosilne konstrukcije stavbe in na osnovi ocene dejanskega stanja presodil o možnost vgradnje ter predpisal vse potrebne konstrukcijske in izvedbene ukrepe, s katerimi bo zagotovljeno, da bo nivo zagotavljanja mehanske odpornosti in stabilnosti vsaj enak tistemu pred posegom, pojasnjuje. 

'Država naj se postavi v čevlje starejših, ki letno prehodijo več tisoč stopnic'

Izgradnja dvigala z majhnimi pokojninami je vseeno za marsikoga projekt nemogoče, se zaveda Duračkovič. Zato poudarja, da bi morala svojo vlogo odigrati tudi država. Spomni na Hrvaško, kjer država pomaga s sofinanciranjem. "Ministri naj se postavijo v vlogo starejših, ki letno prehodijo od 30.000 do 40.000 stopnic," poziva. 

Kot razlaga Kšela, so na štirih pristojnih ministrstvih (za okolje in prostor; za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; za solidarno prihodnost in za evropsko kohezijsko politiko in regionalni razvoj) sicer prisluhnili in nekoliko poenostavili zakonodajo za vgradnjo dvigal, vendar pa se država odpravljanja tega problema še ni lotila resno in sistematično, meni. Včasih se človeku zazdi, da v tej državi pristojni pred velikimi problemi, za katere ni hitrih rešitev, raje mižijo, kot da bi se resno lotili njihovega reševanja, razmišlja: "V sindikatu upokojencev menimo, da je država dolžna pripraviti rešitve in poskrbeti, da bodo v doglednem času v večetažne stavbe vgrajena dvigala. V sindikatu sicer imamo nekaj idej, kako bi to lahko dosegli (država bi lahko lastnikom nudila strokovno pomoč; izdelali bi lahko tipske načrte, saj je veliko blokov tipskih; država bi lahko zagotovila subvencije za vgradnjo dvigal, kot za energetsko sanacijo stavb, saj gre vendar za zaščito ranljivih skupin itd.), vendar morajo ustrezne rešitve pripraviti in ponuditi pristojni v državi in povedati, kako bodo rešili ta problem, ki je nastal zaradi neustrezne zakonodaje v preteklosti in ne zaradi neodgovornega ravnanja stanovalcev oziroma lastnikov."

Na Ministrstvu za solidarno prihodnost za reševanje te problematike trenutno ni predvidenih finančnih sredstev. Kot pravijo, se zavedajo problematike, povezane s pomanjkanjem dvigal v starejših blokih, v katerih živijo starejši člani družbe. Odgovornost za problematiko pripisujejo posledici odnosa do lastnine zadnjih 30 let, kar se kaže pri nevzdrževanju večstanovanjskih stavb ter šibkega zavedanja, da lastnina poleg pravic nosi tudi odgovornosti: "Med njimi sta ključna vlaganje in vzdrževanje. Na ministrstvu se strinjamo, da bo treba razmisliti o tem, kako lastnike primerno spodbuditi k vzdrževanju in vlaganju v svojo lastnino in tudi skupno lastnino (skupni prostori). Za ukrepe, ki bi naslovili problematiko pomanjkanja dvigal v starejših blokih, trenutno ni predvidenih finančnih sredstev. Tovrstni ukrepi morajo sicer upoštevati tako socialni položaj lastnikov kot tudi dejstvo, da bi s financiranjem vgradnje dvigal država z javnimi sredstvi financirala zasebno lastnino, za katero so dolžni skrbeti lastniki. Zato mora država na področju tovrstnih ukrepov zagotoviti tudi ustrezno zavarovanje porabe javnih sredstev."