Časovna kapsula razkrila skrivnosti bistriškega župana pred 100 leti

Starčevo hišo oziroma Čenarjevo, kot ji pravijo domačini, je podedovala Gabrijela Fatur po očetu Francu Starcu mlajšem (ml.), ki je umrl pred 27 leti. Ker z možem Alojzom Faturjem nista živela v njej, hiša pa je velika in draga za vzdrževanje, sta se odločila, da jo prodata. Lani sta našla kupca, ki je bil pripravljen sprejeti dogovor, da hiše ne bo podrl, ampak obnovil. "Obnove se je že lotil, hiša že dobiva obliko in vidi se, da je gospodar doma. Zopet bo dobila svoj sijaj," je bil navdušen Fatur, ki je vesel, da se bosta duh družine in dediščina ohranila.

Preden sta zakonca prepustila hišo novemu lastniku, sta vse stvari pregledala. Alojz Fatur je na podstrešju hiše opazil lino v slepem oknu med hišo in gospodarskim poslopjem. Podstrešno okno je bilo namreč včasih del hiše, ko pa so gospodarsko poslopje dozidali, je postalo slepo okno. "V lini je bil kamen in pod njim sem našel list z zapisom. Sicer sem ga odkril po naključju, vendar so ženini sorodniki že omenjali, da je stari oče morda kje pustil kakšno sporočilo, vendar ne vedo, kje. Ko smo hišo praznili, sem si rekel, zdaj je priložnost, da malo poiščem, in sem ga res našel," je opisal Alojz Fatur, kakšno srečo je imel.

Kaj je pisalo na županovem skritem listu?

Preden se posvetimo skrivnostnemu listu, poglejmo, kako se je zgodba reševanja bogate premične dediščine pomembne bistriške družine pravzaprav začela. Predsednik društva za krajevno zgodovino in kulturo ter kustos v Pokrajinskem muzeju Koper Ivan Simčič je lani, ko je šel mimo Čenarjeve hiše, Faturja vprašal, kaj bo s stvarmi zdaj, ko je hišo prodal. Fatur ga je prosil, naj mu pomaga, češ da ne ve, kam naj jih da, ne bi pa rad, da končajo na smetišču. "S svojim kolegom in gospodom Faturjem smo si ogledali hišo in notri našli vse, kar je družina Starec pomenila za Ilirsko Bistrico na področju obrtništva, trgovstva, kmetijstva in družbeno-političnega dela, saj je bil Franc Starec starejši (st.) župan," je pojasnil Simčič.

Simčič si tudi v sanjah ni mislil, da bo naletel na tako bogastvo. "Našli smo od trgovskih stvari, ki so v hiši stale več kot 80 let – naj omenim: tkanino, sukance, žeblje, igle – do pohištva oziroma etnološke dediščine družine," je naštel.

Na skritem listu iz slepega okna ni bilo letnice, a Simčič predvideva, da je Starec st. zapis spisal v 20 letih 20. stoletja. "V njem namreč navaja, da so vojno izgubili Avstrijci in dobili Italijani, in to je dokaz, da je pisal med vojnama," je prepričan Simčič.

Izvirno ime Čenarjevih je bilo Čolnarjevi

Na listu med drugim piše, kje je stala prejšnja hiša družine Starec. "Bila je v gornjem kraju, to je stari del Ilirske Bistrice ob reki Bistrici. Piše, da je bila hišna številka 55. Hišo so kasneje prodali trgovcu Ličanu. Potem Starec st. opisuje, kje je danes nova hiša: 'Zgrajena je na polju 1882. leta in ima hišno številko 98.' Najbolj zanimiva iz zapisa se mi zdi informacija: 'Pri hiši se nam reče Čolnarjevi.' Domačini so namreč  zadnjih 50 let govorili Čenarjevi. Starec st. pa je dokazal, da so bili Čolnarjevi. S svojim čolnom so namreč vozili živež in ljudi čez reko Bistrico proti bistriški graščini, ki je takoj nad starim delom mesta, danes pa je podrtija," je pojasnil Simčič in dodal, da se je istega leta, kot so zgradili novo hišo, obnovil tudi zvonik v cerkvi svetega Jurija v starem delu Bistrice. 

Predniki so za spomin shranili celo zemljo s svojih vrtov

Da bi si lažje predstavljali, kakšen pomen ima 'bistriška Trnuljčica' za strokovnjake, ki varujejo dediščino, je Simčič podal prispodobo: "Za nas je, kot bi zadeli na lotu. Ko najdeš v črni vreči zemljo, ki so jo za spomin s svojih vrtov shranile pokojne tete, zadnje lastnice hiše, ker so bile tako navezane nanjo, te zmrazi." To zemljo oziroma vrtove so namreč po vojni nacionalizirali in na njih naredili stanovanjski blok in trgovino Avtomaterial, je pojasnil.

Zadnji kmetje v Ilirski Bistrici

Alojz Fatur je med drugim podaril tri družinine vozove za vprego. "To je dokaz, da so bili Čenarjevi zadnji v Ilirski Bistrici, ki so imeli krave in vprego," je izpostavil Simčič.

Da je bila Čenarjeva hiša zadnja kmetija oziroma hlev z živino v Ilirski Bistrici, je potrdil tudi Fatur. Leta 1974, leto zatem, ko je umrl Franc Satrec ml., so hlev izpraznili. "Ko je umrl ženin oče, je bilo v hlevu devet glav. Potem smo jih na hitro pet prodali. Štiri smo obdržali, dokler nismo porabili vse zaloge sena, ki je bilo na seniku. Tako da sem pravzaprav zadnji, ki je v Ilirski Bistrici molzel krave," se je nasmejal Fatur in dodal, da je hlev stal sredi Bistrice, nasproti je bil kino.

Družbeno življenje Franca Starca (1868–1939) razkrile najdene listine

Še preden je Franc Starec st. postal župan, je bil leta 1896 priznan kot član kmetijske združbe na Kranjskem, dokazuje ena od najdenih listin. Najbolj dragocena listina, po oceni Simčiča, je dekret o povišanju Ilirske Bistrice v trg, 15. januarja 1911, ko je bil Starec st. župan Bistrice. "Imamo pa tudi listino iz leta 1916, s katero je bil Svetozar Borojević, poveljnik soške fronte, razglašen za častnega občana postojnskega glavarstva, kamor spada tudi Ilirska Bistrica. Je edina listina, ki govori o vseh nekdanjih županih na tem območju. Starec je shranil faksimile originala s podpisi in žigi vseh 40 županov od Jablanice do Vipavske doline," je poudaril Simčič.

A čeprav je bil Franc Starec st. pomemben človek tistega časa, so Bistričani na družino Čolnar, ki je bila sicer sposobna, a skromna, nekako pozabili, meni Simčič: "V družini se niso nikoli izpostavljali. Starec st. je postal poznan Ilirski Bistrici šele zdaj, ko smo ga začeli osvetljevati, obujati in ponujati ljudem, da ga spoznajo."

 Vloge Starca st. so bile številne

Kot smo že omenili, je bil kmet. Družina je bila tudi trgovsko sposobna. Imeli so trgovino, ki so jo pozneje odprli v centru Ilirske Bistrice. Iz te gospodarsko-trgovske žilice so postali  premožni in pomembni za kraj, je povedal Simčič in dodal, da je tradicijo Starca st. nadaljeval tudi njegov sin Franc Starec ml.

Starec st. je bil tudi izjemno dosleden in zavzet, kar dokazuje najdena dokumentacija o trgovini Čolnarjevih. "Od 1891 do 1947 je hranil vse dobavnice, račune, zapisoval je vsa izplačila. Dobili smo praktično vse zaključne račune," se je nasmejal kustos Simčič in dodal, da je nenazadnje Starec st. pokazal svojo veljavo na družbenem in političnem področju, ko je postal župan.

Seznam listin, ki jih je župan hranil, pa se s tem ne konča. Simčič in Fatur sta našla razna vabila na veselice, srečanja, pustna rajanja ... "Zanimiv je tudi spisek vseh hišnih številk v Ilirski Bistrici in Trnovem – to sta dva kraja, ki sta danes združena v Ilirsko Bistrico – do leta 1918. Vsebuje tudi vse priimke, napisane na roko," je izpostavil Simčič.

Ko so čistili županovo hišo in nosili stvari iz nje, je kustosa Simčiča presunilo, ko so mu gospe, ki so šle mimo rekle: "Sem smo hodile po mleko, ko so imeli še krave. Večkrat so nam ponudili tudi piškote," je strnil pripoved kustos Ivan Simčič, s kakšnim navdušenjem so se Starčevih spominjale domačinke. 

Po Simčičevih besedah se je na koncu nabralo za štiri traktorske prikolice in dva majhna tovornjaka predmetov, ki ostajajo v lasti zakoncev Fatur. Simčič je poskrbel, da bodo počakala v skladišču, dokler ne bodo našli primernega prostora, da jih bo lahko občudovala tudi bistriška javnost.