Kaj se zgodi, ko jagenjčki obmolknejo

Pred časom smo v oddaji Preverjeno objavili simpatično zgodbo, glavni junak pa je bil prašič. Čisto običajen pujs, kot jih lahko srečaš kjerkoli na podeželju. Ta pujs pa je bil domača žival. Živel je v hiši, njegova skrbnica mu je dala ime Artur.

Artur je bil, kot nam je pripovedovala, izjemno učljiv pujs, zelo podobno kot pes. Takoj se je socializiral, ugotovil, kje in kaj je dovoljeno in kaj je prepovedano. Bil je izjemno čista žival, ob dežju se mu kar ni dalo na sprehod. Zelo rad se je učil trikov in se igral, imel je svoje igračke in kot je dejala skrbnica: "Takoj ko se zjutraj zbudi, bi že delal vaje." 

Arturja sem se spomnila pred meseci, ko sem gledala posnetke ljubkih majhnih prašičev. Od blizu je bila to slika nekaj tednov starih živali, ki se nekoliko zaskrbljeno in prestrašeno skušajo znajti v gneči. Če pa si pogledal celo sliko, si videl, da gre za tisoče in tisoče prašičkov, ki jih z bagerji, še žive, rinejo v izkopane jame, padali so v množicah. Kot da niso živa bitja, in to zelo inteligentna bitja, ki čutijo strah in bolečino.  

To je bil tisti odločilni, en prizor preveč. Odločila sem se, da mesa ne bom več jedla. Oziroma, da sem povsem natančna in poštena, ne jem mesa kopenskih živali, ribe pa še vedno. Ampak se trudim. Ob tem, da sem vse življenje res velika ljubiteljica mesa in mesnih izdelkov. Ampak če je odločitev zaradi etičnih razlogov, potem ni težka.

V oddaji smo večkrat govorili o trpljenju živali. Spomnim se telička, prišel je iz Poljske, tak revček, bolan, morda je bil že prej bolan, morda je zbolel med prevozom. Kmet, ki nas je poklical, je potarnal: Takšni pridejo k nam, potem pa moram plačevati  še za veterinarja, da ga zdravi z antibiotiki, preden bo šel v zakol. Samo predstavljamo si lahko, kaj je ta teliček preživljal na tisoče kilometrov dolgi poti, z visoko vročino, oslabel in nemočen.

Pred leti so se na nas obrnili kmetje iz Koroške, rejci živali za zakol. Zdelo pa se jim je grozno, da pridejo po živali s tovornjaki sredi noči, jih tuleče in jokajoče od groze vlečejo iz toplih hlevov in nalagajo na kamione. Da bi šlo tudi drugače morda.

V tem je bistvo.

"Z ozke evolucijske perspektive, ki meri uspeh s številom kopij DNK, je bila kmetijska revolucija za piščance, govedo, prašiče, ovce pravi blagoslov. Toda ... udomačeni piščanci in udomačeno govedo so evolucijsko morda res zgodba o uspehu, so pa tudi zgodba o najnesrečnejših bitjih, kar jih je kdaj živelo. Udomačevanje živali je temeljilo na nizu surovih praks, ki so iz stoletja v stoletje postajale okrutnejše.

Redki prostoživeči nosorog, ki je na robu izumrtja, je verjetno bolj zadovoljen od telička, ki svoje kratko življenje preždi v tesnem boksu, v katerem ga redijo za sočne zrezke." ( Noah Harari, Kratka zgodovina človeštva)

Jasno je, da bodo ljudje množično jedli meso, vegetarijanstvo in veganstvo sta res v porastu, vendar je to le kaplja v morju mesojedih.

Gre za to, kako olajšati pot do klavnic, preprečiti vsaj del trpljenja. Taka je tudi vseevropska pobuda, ki jo je podpisalo že več kot milijon ljudi in pol, za odpravo reje v kletkah.

Pri krznu sem potegnila črto že pred desetletji, potem ko sem prebrala članek o tem, kaj z lisicami in drugimi revami z lepo dlako počnejo na farmah v Rusiji. Nepredstavljivo grozno trpljenje.

Pa niso samo, da ne bi pomislili, krive vzhodne ali pa manj razvite države.

Mali srčkani tjulnji mladički, z belim krznom in črnimi očmi in smrčki, so verjetno ena lepših, vsaj za človeške oči, stvaritev narave, marsikateri otrok zaspi z njim v obliki  plišaste igračke. 

So pa tudi množične žrtve lovcev na krzno tjulnjev, ki mladičke pobijajo kar s krepeli, zraven pa njihove matere tulijo od groze in nemoči. In to tudi in predvsem, v, oh tako kul, Kanadi. Najbogatejše in po različnih merilih najbolj razvite države na svetu, Japonska, Norveška, neusmiljeno pobijajo najbolj mogočno žival na svetu, kita, Japonci poleg tega pokoljejo na tisoče in tisoče delfinov. Ja, tistih izjemno lepih in pametnih živali, ki jih hodimo gledat v vodna zabavišča, kjer jim ni prav nič dobro, da delajo vaje za našo zabavo.

Pri večini ljudi, ki se danes odločijo za vegetarijanstvo ali veganstvo, gre za etično odločitev, že zdavnaj ne gre več, vsaj pri večini, za vprašanje zdravja oziroma bolj ali manj zdrave prehrane, ampak za odnos do trpljenja in pobijanja.

Že Hanibal Lecter je postavil vprašanje: Kaj se zgodi, ko jagenjčki umolknejo?

Dobra novica preteklega tedna pa je bila, da v laboratorijih že uspešno nastaja umetno meso, menda po okusu kot meso živih bitij.

Za konec pa še to:

Rimski senator Katon je v času punskih vojn, torej spopadov z mogočno in uspešno Kartagino, tri leta v senatu vsak svoj govor končal z istimi besedami: Sicer pa mislim, da mora Kartagina pasti!

Razmišljam, ali bi odslej vsako svojo refleksijo končala na enak, le nekoliko daljši način, tako:

Razumem in sprejemam, da morajo politiki sklepati kompromise, tudi gnile včasih, razumem, da gre za relativno udobne in dobro plačane službe.

Toda, in to je vprašanje za tiste, ki sedijo v vladi, državnem zboru, za katere mislim, da premorejo še kanček osebnega dostojanstva in integritete. Kdaj bo zadosti, kdaj bo za njih tista ... ena poteza preveč, ko se bodo odločili, da tako ne gre več.

Iz lastne prakse, ko gre za etično odločitev, potem ni tako težko.