"Osebnih diskreditacij ne bo"

Je boj proti koncentraciji kapitala, v takšni obliki kot se kaže sedaj (na primer 37. in 40. izredna seja v državnem zboru), predvolilna poteza? Oziroma v kolikšni meri je lahko predvolilna poteza.

Če bi sedanja vlada mislila z njim resno, bi boj proti koncentraciji kapitala začela ob začetku ne pa na koncu svojega mandata. Ne gre namreč pozabiti, da se je prevzem Uniona s strani Laškega začel že v mandatu prejšnje vlade, dokončan pa je bil v mandatu sedanje vlade; pozabiti ne gre niti na to, da so nekateri poslanci sedanje koalicije ob prodaji Mercatorja Laškemu ploskali, še posebej, ko so jim Laščani "posodili" Delo tako, da so v njegov nadzorni odbor pripustili SDS-u politično všečne posameznike. Boj sedanje vlade proti koncentraciji kapitala in proti "tajkunom" zato razumem predvsem kot boj proti korporaciji, ki se sedanji vladajoči koaliciji ni hotela podrediti, ne pa kot načelnega spopada proti neproduktivnim in nemoralnim kapitalsko-političnim razmerjem. V spopadu med vlado in Laškim vsaj zame zato ni dobrih in slabih fantov: verjamem namreč, da je stopnja konkurenčnosti v Sloveniji prenizka in da je hkrati zelo narobe, če želijo politiki posredno ali pa neposredno nadzorovati gospodarske družbe. Še več: tovrstnim negativnim trendom se bodo tudi opozicijske stranke lahko postavile po robu samo, če bodo sposobne samokritično priznati, da je bilo na tem področju tudi v času pred nastopom Janševe vlade marsikaj zelo narobe. Brez take samokritičnosti sedanje opozicije bomo na volitvah glede teh vprašanj odločali samo o tem, ali naj eno politično garnituro zamenjamo z drugo, ne pa tudi o vsebinskem preskoku v slovenski politiki.

Katere bodo osrednje teme letošnje predvolilne kampanje?

Poleg tajkunizacije zagotovo kadrovska politika vladnih strank, visoke cene hrane in inflacija. Potencialna mina za vladno stran so tudi nove aretacije v aferi Patria. Verjamem tudi, da osebnih diskreditacij v tej volilni kampanji ne bo, če pa bodo, ne verjamem, da bodo prinašale politične točke.

Kakšno razliko pričakujete med sedanjo opozicijo in vladnimi strankami v predvolilnih temah?

Vladna stran bo svojo strategijo zagotovo gradila na razmeroma visoki gospodarski rasti in nizki brezposelnosti, opozicija pa ji bo skušala dokazati, da sta bili obe posledica gospodarske konjunkture v Evropi in ZDA, tako kot so zdaj visoke cene hrane in inflacija posledica težav v svetovnem gospodarstvu. Pri teh vprašanjih opozicija sicer ne bo mogla biti preveč udarna, ampak bo zelo jasno morala pokazati, kje vse so negativne posledice svetovnih gospodarskih trendov nadgrajene z domačimi napakami (kot je denimo inflacija, ki je bistveno višja kot drugje na območju evra). Če bo namreč opozicija tu preveč demagoška in gromovniška, hkrati pa bo obljubljala reči, ki jih nato zaradi objektivnih vzrokov ne bo mogla izpolniti, jo bo zelo lahko potegniti za jezik. Nasploh ima sedanja opozicija nehvaležno vlogo, dokazati mora, da so nekatere kratkoročne in na prvi pogled všečne poteze sedanje vlade na dolgi rok finančno nevzdržne. Skrajno problematične so tudi poteze vlade na področju šolstva in visokega šolstva, kjer, malce poenostavljeno rečeno, vlada vleče populistične poteze, ki pa bodo imele dolgoročno negativne učinke in bodo znižale kakovost izobraževalnega sistema; tisti, ki delamo na univerzah, to že čutimo. A povsod tu gre za precej abstraktne reči, ki jih bodo volivci čutili šele na dolgi rok in jih zato zdaj ne morejo ustrezno ovrednotiti. Še več: če bo sedanja koalicija volitve izgubila, bo – ko bodo omenjene poteze začele povzročati težave – vedno lahko rekla, poglejte, kako je bilo v našem času vse ok, tisti, ki so prišli za nami, so pa vse zavozili– na odgovore, da so težave povzročili v resnici oni, z nerazumnim povečevanjem zadolženosti države, z neznanjem in z demagoškimi predvolilnimi potezami, pa bodo zamahnili z roko, češ če bi bili mi na oblasti, bi te težave že znali rešiti. S tega zornega kota lahko rečemo, da se je sedanja koalicija odlično pripravila na svoj poraz in slabše na zmago.

Katere so prednosti opozicije in prednosti vladajočih strank pred volitvami? (Na primer vladne stranke se lahko "pohvalijo" z uspehi, lahko pred volitvami prilagajajo zakonodajo, da je bolj všečna – primer ZDA, kjer je znano, da se pred volitvami davki znižajo, omili politika ... Opozicijske stranke pa lahko izpostavljajo napake vladajočih.)

Načeloma je ena od večjih prednosti opozicije arogantna kadrovska politika vlade, saj se je drži imidž, da je vse prevečkrat dala prednost "našim" pred strokovno usposobljenimi. Zelo bo opoziciji tudi lahko dokazati, da se vladajoča koalicija preveč vmešava v medije, sedanji zakon o RTV je tako početje celo legaliziral. Zelo veliko manevrskega prostora daje opoziciji tudi afera z nakupi oklepnikov patria.

Pričakujete tudi negativno kampanjo, ali se ta pri nas – po izkušnjah iz preteklosti – "splača"? Je morda zgodba o tajkunih primer negativne kampanje?

Mislim, da so izkušnje tudi pri nas pokazale, da se to ne splača.

Kakšno volilno udeležbo pričakujete? Volilna udeležba se je skozi leta nižala, je to normalno? Bi kazalo v Sloveniji sprejeti kakšne ukrepe, morda v stilu italijanskih, ki bi volivce spodbudile, da bi odšli na volitve?

Padanje volilne udeležbe je sicer nekaj običajnega, vendar so tudi tu meje. Vsaj za moj okus je udeležba pod 55 odstotkov opozorilo, da je z demokracijo v državi nekaj narobe. Referendum o pokrajinah je šolski primer za to, tu se po mojem državljani vladi niso pustili vleči za nos in glasovati o nečem, o čemer de facto niso odločali, saj niso imeli neposrednega vpliva ne na število pokrajin ne na njihovo velikost, ki so bili sicer tu odločilni. Sam zato smešno nizko udeležbo razumem predvsem kot protest proti vladni demagogiji, ki bi si že zaradi takega norčevanja iz volilnega telesa zaslužila, da izgubi volitve. Nizka udeležba na volitvah pa bi ravno obratno lahko pomenila, da so ljudje izgubili zaupanje v svoje predstavnike, katere koli barve ti že so, in da imajo občutek, da na družbeni razvoj nimajo vpliva. Tako apatijo bi zato sam razumel kot napoved širše družbene, politične in gospodarske krize.

Na podlagi česa se volivci pretežno odločajo na volitvah? Bi se strinjali z izjavo Jefferyja Goldfarba, ki je dejal, da se volivci odločajo kot med različnimi znamkami pralnega praška in da to tudi zato, ker manjka kvalitetne javne razprave?

Morda za del volivcev to drži, a posploševal ne bi. Drži pa, da je včasih videti, da se slovenska politika vse bolj spreminja v nekakšen medijski resničnosti šov, kjer za resne debate ni prostora, uspešnost politikov pa je premo sorazmerna z njihovimi sposobnostmi tovrstnega nastopanja. Septembrske volitve bodo med drugim pokazale tudi, kako resna je pri nas tovrstna transformacija politike v medijski spektakel brez prave politične vsebine.