Rejništvo je za marsikaterega otroka druga priložnost

Rejniki in rejenci

O rejnikih in rejencih, tem skrajnem začasnem ukrepu po nadomestnem domu, ki je za marsikaterega otroka nova priložnost, je novinarka Petra Čertanc Mavsar pripravila 24UR Inšpektor. 

Darko Đurić, paraplavalec, ki ga poznamo po številnih vrhunskih športnih dosežkih, zgodbo o svojem odraščanju v rejniški družini pripoveduje z lahkoto in hvaležnostjo. Njegovi rejniki, k njim je prišel, ko je imel dve leti, so njegova edina in prava družina, sprejeli so ga enako, kot če bi se  rodil pri njih. "Imam res lepe spomine. Smo bili bratje in sestre, igrali, tepli smo se, počeli smo vse, kar bratje in sestre počnejo. Moja zgodba je res pozitivna, sem prišel v odlično družino, so me imeli radi, niso nikoli dali vedeti, da sem rejenec, so se potrudili zame."

Trenutno je v rejništvu 817 otrok, skoraj vsak peti je starejši od 18 let. Imamo dobrih 580 rejnic in rejnikov, 92 jih rejništvo opravlja kot poklic, 116 pa je takšnih družin, ki v rejništvu še nimajo nameščenih otrok, torej so na voljo, če se pokaže potreba. Odvzem otroka je skrajen primer. Zanj se sodišče odloči večinoma zaradi odvisnosti staršev od alkohola, prepovedanih drog, pogosto tudi zaradi težav v duševnem zdravju, osebnostnih motenj, zlorab, največkrat pa zaradi nasilja v družini.

Darko Kranjc, predsednik rejniškega društva, ki ima tudi sam izkušnjo odraščanja v rejniški družini, je prepričan, da je rejništvo za večino otrok, ki odraščajo v težkih razmerah, zgodba s srečnim koncem. "Vsak primer je zase kritičen. Nikoli se otroka ne vzame iz družine brez razloga. Razlogi morajo biti res hudi, da nekomu odtujiš otroka. Velikokrat pride do neodobravanja pri bioloških starših. Tu se zgodijo razne vojne za otroke, napadi z vsemi sredstvi, z odvetniki, z mediji."

Samantino otroštvo je bilo težko in tudi danes se, dobrih 20 let potem, ko je pri 10 letih zapustila dom svojih bioloških staršev, tega obdobja spominja z grenkobo. "Začelo se je z alkoholom, začela sta se kregati in tepsti med seboj, potem sta začela tepsti še nas. Bili smo v travmi in vedeli smo, da z jokom ne bomo dosegli nič, ker bomo tepeni še bolj." Samanta je imela srečo. Nov dom je našla v rejniški družini, v kateri je ostala, dokler se ni osamosvojila.

V rejništvu so otroci v povprečju sedem let

Kako otroku, ki je velikokrat poln psihičnih ran, frustracij, čustvenih in vedenjskih težav, najti ustrezno družino? Novo sredino, v kateri se bo počutil dobro in sprejeto. To je naloga skupine, ki je sestavljena za vsakega otroka posebej. V njej sedijo strokovni delavci, starši, bodoči rejniki, po potrebi tudi specialni pedagogi, psihologi, pedopsihiatri, pojasnjuje Andreja Rihter iz Centra za socialno delo. "Če imamo živahnega otroka, mu bomo iskali dinamično družino, na tak način poskušamo poiskati najboljše kombinacije. Dogaja se tudi, da se družina in otrok ne ujameta. Ta proces vpeljevanja je svojstven in zahteva svoj čas. Marsikateri otrok se spremembam, novim navadam upira. Kadar ne zmore sprejeti nekih pravil, zahtev družine, takrat smo strokovnjaki tisti, ki pomagamo. Če kljub temu ni povezave med družino in otrokom, iščemo druge rešitve."

Vselej tudi v rejniških družinah ni tako, kot bi moralo biti. V dobrih dveh letih je ministrstvo za delo dovoljenje za opravljanje rejniške dejavnosti odvzelo v 18 primerih, večinoma zato, ker niso opravili ustreznega usposabljanja ali že pet let niso imeli otroka v rejništvu. Nazadnje leta 2019 pa so dovoljenje odvzeli dvema rejnikoma, ki po strokovni oceni centra za socialno delo nista bila več primerna za izvajanje rejniške dejavnosti, in enemu, ki je rejniško dejavnost izvajal v nasprotju s koristmi otroka. Kranjc pravi: "Ni za skrivati, da smo imeli že primer nasilja v rejniški družini, ko se starši niso znašli in so na ta način odreagirali in so potem tega otroka premestili, ali da je prišlo do prehitrega vračanja, potem so videli, da je bila to neka idealizirana podoba in so otroka spet vrnili rejništvo."

Manj kot pet odstotkov otrok se vrne k svojim staršem 

Postopek za opravljanje rejniške dejavnosti že nekaj časa ni enostaven in hiter. Poleg jasnih motivov in pogovorov o tem, kaj rejništvo prinaša, se morajo kandidati udeležiti vrste izobraževanj na državni in lokalni ravni – preden dobijo licenco in potem, ko imajo nameščenega otroka, vsako leto. 

Mateja Kegel je rejništvo občutila od blizu. Zgodba njene mame, ki je odraščala v rejništvu in tam imela krasno otroštvo, jo je zaznamovala. Zato se je za rejništvo lani odločila tudi sama. Le nekaj dni potem, ko je naredila vse potrebno in pridobila licenco, je prejela klic: "Od danes na jutri sem mogla povedati, ali bi k sebi vzela 5-letno punčko. Odgovor, ki je bil v meni, je bil ves čas, ja. To je nekaj najlepšega."

V družini Čož je v 30 letih, odkar se ukvarjajo z rejništvom, odraščalo 30 otrok. Tudi zdaj, ko so njuni trije otroci že odrasli, še vedno nista izgubila želje, da bi to nadaljevala. Trenutno imata v rejništvu dve punci in dva fanta, pove Jože Čož. "Ne naši otroci ne jaz sploh ne vemo, kako je, če jih ne bi bilo. To je način življenja, niti pomisliš ne, da je to kakšno delo. Nas kdo vpraša, zakaj še imate otroke, pa dajte jih stran … To naju najbolj boli."

Rejništvo naj bi bil začasen ukrep. Po treh letih naj bi se otroci vrnili k matični družini, če bi posebna komisija odločila, da je otroke sposobna vzgajati. A praksa kaže, da so rejništva dolgotrajna, v povprečju so otroci pri rejnikih sedem let, manj kot pet odstotkov otrok se vrne k svojim staršem. Osnovna mesečna rejnina za enega otroka znaša 550 evrov, od tega so materialni stroški za otroka slabih 300 evrov, otroški dodatek nekaj manj kot 120, plačilo dela rejnikom pa 135 evrov. Rihterjeva je prepričana, da so rejniki "premalo plačani v primerjavi z drugimi podobnimi oblikami pomoči. Osebni asistenti so na primer zaposleni za osem ur, njihovo plačilo pa je neprimerljivo višje kot plačilo, ki ga dobijo rejniki."

Celotni prispevek si lahko ogledate na VOYO.