Trumpove nevarne 'mokre sanje': s (carinskimi) bombončki razbiti Evropo

Odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da uvede dodatne carine na aluminij in jeklo, še naprej odmeva.

A bolj kot par odstotkov višje carine, bi nas morala skrbeti nevarna geopolitična igra, opozarja strokovnjak za ekonomijo in trgovino Gabriel Felbermayr. Raziskovalec najvplivnejšega nemškega inštituta za ekonomske raziskave Ifo iz Münchna, ki poučuje tudi na univerzi Ludwig Maximilians Universität v Münchnu, je v pogovoru za 24ur.com izpostavil, da je več kot očitno, da Trump trgovino izkorišča za ohranjanje politične moči ZDA, ki na svetovnem odru izgubljajo v boju s Kitajsko. In opozoril, da se EU nahaja na tankem ledu - če bomo padli v past Trumpove igre deljenja bonbončkov, bi lahko to usodno destabiliziralo EU.

Kakšne bodo po vašem mnenju posledice odločitve ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da zviša carine na aluminij in jeklo?

Na prvi pogled se zdi, da Trumpova odločitev zadeva le majhen segment trgovine, torej aluminij in jeklo. Treba pa se je zavedati, da je to le vrh ledene gore. Prepričan sem, da se je Trump lotil napada na WTO in na princip multilateralne trgovine. Trenutne poteze ameriške administracije niso skladne s pravili WTO. S svojim početjem pa želijo vnesti razkol med različne članice WTO. Pričakujejo, da bodo države zdaj hodile v Washington, prosile, da se jih izvzame iz ukrepa. Ta biletarizacija svetovne trgovine pa bi bila bistvena posledica Trumpove poteze, ki bi uničila WTO in spodkopala temelje svetovne trgovine.     

Po drugi strani pa bi najbrž lahko rekli, da je WTO delno za svoj nezavidljiv položaj kriva sama, nenazadnje že dolgo izgublja moč.

Nedvomno. WTO že leta ne deluje, kot bi morala. Recimo, ko govorimo o carinah – pravila WTO s tega področja so bila dorečena 1994 in tako je že skoraj 25 let, odkar so se ZDA, Evropa, Japonska in druge, dogovorile o carinah, ki trenutno veljajo. Kot vemo, se je v četrt stoletja marsikaj spremenilo, na to pa WTO ni odgovorila, četudi so se organizaciji na primer pridružile Kitajska, Rusija, Vietnam, četudi smo zdaj sredi tehnološke revolucije, da v ospredje stopa IKT tehnologija, da se posel danes odvija v povsem drugačnem okolju ... To, kar gledamo zdaj, je tako delno tudi posledica nezmožnosti WTO, da bi se v tem času modernizirala. Vendar ne gre pozabiti, da so prav ZDA skupaj z drugimi članicami organizacije ogromno prispevale k neučinkovitosti WTO.

Kaj bodo zdaj storile države? Reformirale WTO ali šle v Washington in se skušale dvostransko pogoditi s Trumpom?

To je zagotovo nekaj, kar si Trump želi, je pa definitivno napačen pristop. Trump je, že tekom kampanje izražal svojo skepso do WTO. Dejal je, da organizaciji ne zaupa, da ne mara multilateralnih dogovorov, da si želi razprave o bilateralizaciji trgovine.

Zakaj si ZDA tega želijo seveda ni prav velika skrivnost. ZDA prispevajo okoli četrtino svetovnega BDP. Če je torej preostali svet združenj, se ZDA znajdejo v podrejenem položaju. Če pa ZDA uspe preiti na bilateralne dogovore, bodo v njih potegnile daljši konec, saj v dvostranskih dogovorih praviloma predstavljajo večjega in močnejšega partnerja.

In Trumpov načrt je zdaj jasen. Z vsakim, ki bo prišel k njemu, se bo pogovarjal individualno. Tako bi lahko na primer prišli Nemci, ki vsako leto v ZDA izvozijo 800.000 avtomobilov. To je velik trg in če ta posel propade, bi se nemško gospodarstvo znašlo v velikih težavah. Trump, ki se zaveda velikosti in pomembnosti svoje države za trgovinske partnerje, zato računa, da jim bo lahko vsilil bilateralne pogoje. To pa bi drastično spremenilo podobo svetovne trgovine. Predvsem majhne države bi potisnilo v zelo nezavidljiv položaj, še posebej tiste, ki niso članice večjih carinskih območij kot je na primer EU. Znotraj svetovne trgovine bi se tudi dramatično spremenilo razmerje sil. 

Trump ponavlja, da so ZDA v multilateralnih trgovinskih dogovorih v podrejenem položaju. Do kakšne mere to drži?

Po svoje ima prav, saj so bila, kot sem že omenil, pravila svetovne trgovine spisana pred 25 leti in Američani so bili takrat pripravljeni sklepati kompromise. Med drugim so sprejeli visoke evropske carine na uvoz avtomobilov, Evropa ima na primer 10-odstotno dajatev na uvoz avtomobilov, evropski avtomobilski izvozniki pa v ZDA plačajo le 2,5-odstotka. Ko so Američani sprejeli ta sporazum, se širitev EU sploh še ni zgodila, Kitajska ni bila članica WTO in nihče ni pričakoval, da bo v 25 letih početverila svojo ekonomsko moč. Pravila so torej stara, trenutni svet pa se hitro dramatično spreminja.

ZDA so seveda upravičeno nezadovoljne s tem, da še vedno velja tisto, s čimer so se strinjale pred 25 leti, saj jim to v današnjih razmerah povzroča več težav kot koristi. Ta neenakost v carinah je zagotovo ena takšnih ovir. In Trump ima do določene mere prav, ko se jezi, da se je Evropa obdala s carinami in drugimi trgovinskimi ovirami.

Ameriški predsednik sicer odločitev za višje carine utemeljuje na določilu o nacionalni varnosti, ki naj bi bila ogrožena.

Mislim, da se vsi ljudje, ki so razumni, celo znotraj Trumpove administracije strinjajo, da je sklicevanje na ta zakon navadna potegavščina, ki nima nobene realne osnove. Iz podatkov ne vidimo nobenega dramatičnega povečanja v uvozu aluminija ali jekla. Pravzaprav vidimo normalizacijo na tem področju, v primerjavi s predkriznim obdobjem. Še posebej uvoz iz potencialno problematičnih držav kot sta Kitajska in Rusija se ni povečal, ravno nasprotno, kar kaže na učinkovitost boja ZDA, da zajezijo uvoz preko omejevanja dumpinških cen.

Zato je to le poceni, neverjeten izgovor in mislim, da niti Trump ne verjame v to argumentacijo. Bolj verjetno je, da so vsebino 21. člena Splošnega  sporazuma o carinah in trgovini   (GATT, 1994) uporabili, ker je prikladna. Druge članice ga namreč želo težko izpodbijajo.

Izjeme za nacionalno varnost v mednarodnih dokumentih sicer niso nič novega, prav tako pa presojo o tem, ali je neka država varnostno ogrožena ali ne, pa je prepuščena samemu narodu, ki se odloči za aktivacijo tega člena in se jo običajno niti ne postavlja pod vprašaj. To pomeni, da se ne more oglasiti nek sodnik v Ženevi in reči, 'veste kaj, vaša nacionalna varnost pa že ni ogrožena'. Četudi gre torej za očitno zlorabo člena, je težko najti nek objektivni kriterij za ugovarjanje. In mislim, da je to namerno izigravanje še dodaten dokaz, da gre za direktni napad na WTO in njena pravila.

ZDA sicer še zdaleč niso edina država, ki se vrača k protekcionizmu. Precej te retorike smo poslušali ob brexitu, italijanskih volitvah ...

Mislim, da je to odraz tega, kako globoke so težave v naši družbi. Na marsikaterem področju nam je spodrsnilo. Pa naj gre za socialno državo, sisteme socialne varnosti, ki ljudem ne zagotavljajo stabilnosti, še posebej ko gre za delavce, ki jih je prizadela tudi globalna tehnološka revolucija.

Kar gledamo je pravzaprav reakcija na vse te težave in je neposredna voda na mlin populistov, ki so precej izboljšali svoje volilne rezultate – to gledamo v Veliki Britaniji, Nemčiji, Italiji ... to je nenazadnje v ZDA naplavilo Trumpa.

Mi dejansko potrebujemo novo družbeno pogodbo med poslovnim svetom, in industrijo, ki sta postala zelo globalizirana, na eni, ter lokalno skupnostjo in delavci, ki še naprej ostajajo v lokalnih okoljih, na drugi strani. In ta dogovor mora na novo opredeliti delitev bogastva in definirati pravičnejšo razdelitev. Ampak to ni problem svetovnega trgovinskega reda, ampak se problem razvija znotraj držav – znotraj Italije, znotraj Velike Britanije ali Nemčije.

Iskanje grešnega kozla v trgovini in vračanje k protekcionizmu je imelo v preteklosti že katastrofalne posledice, med drugim tudi vojne.

Prav zato je to, kar zdaj gledamo pravzaprav strašljivo! Mislim, da je edina rešitev, da se lotimo odpravljanja vzrokov, ki vodijo v protekcionizem, pri čemer gre, kot sem že rekel, bolj za socialna vprašanja, davčne ureditve, regionalno razvojno politiko ... Največja napaka bo storjena, če bomo skočili v zrak in zagovornike protekcionizma obtožili, da uničujejo svetovni trgovinski sistem. To seveda drži, ampak to se ni zgodilo po naključju, ampak za to obstajajo razlogi in če jih ne bomo odpravili, bodo populistični politiki zlorabili strah, občutek nelagodja in naraščajoča nasprotja med ljudmi. Situacija je nevarna in zagotovo se ne bo rešila tako, da bomo naivno pričakovali, da bo kar izpuhtela.     

Kakšna pa bo v tem primeru odziv Nemčije kot najmočnejšega evropskega gospodarstva?

Nemčija je glede vprašanja, kakšen bi bil pravilen odziv, precej razdeljena. Imamo tabor, ki pravi – WTO je ogrožena in jo moramo braniti, to bi bila tudi moja pozicija. Washington bi morali opozoriti, da ne bomo mirno gledali, kako nam požigajo hišo. To je seveda lahko drago, saj bi ZDA najbrž dvignile carine na uvoz avtomobilov, kar bi prizadelo nemško gospodarstvo. Zato je precej močan tudi drug tabor, ki pravi, da je treba biti previden, saj jeklo za nas ni pomembno, zakaj bi se torej prepirali s Trumpom glede nečesa, kar ni pomembno. To je tabor, ki bi najbrž podprl bilateralne pogovore z ZDA. Bojim se, da smo glede tega preveč neodločni.

Evropska unija se v zadnjih letih iz ene krize seli v drugo – od gospodarske, do migranstske, do politične ... Kako odporna je na pretrese kot je ta precej hud ameriški udarec svetovni trgovini?

Vseeno v primeru takšnih pretresov moramo biti enotni. Enostavno ni druge možnosti. Na intelektualni ravni to vsi vedo. V vojni mišic med ZDA in Kitajsko bi bile majhne države kot sta na primer Avstrija in Slovenija, uničene. To je več kot jasno. Na eni strani imamo strateško Kitajsko in na drugi agresivne ZDA.

Ampak, kje bo nastala težava in bodo racionalni argumenti težko prevladali? Težava bo v trenutku, ko bosta ZDA ali Kitajska kateri od članic ponudili nekaj, kar bo predobro, da bi ta zavrnila. In če se država ne bo uprla skušnjavi, bo to zarezalo prepad med članice EU. In mislim, da bosta obe sili igrali na to karto. Trump je na primer že večkrat dejal, da želi posebne dogovore z Nemčijo. Doslej je bil odgovor vedno "ne" z obrazložitvijo, da smo del carinske unije. A vprašanje je, ali bi bilo še vedno tako, če bi bila na primer resno ogrožena naša industrija. Prav tako naj bi

Trump razmišljal, da iz ukrepov izvzame Italijo in Veliko Britanijo. Prvi odgovor EU na uvedbo višjih carin je bil, da se bomo proti temu borili skupaj. A kmalu zatem je Italija že zaigrala na svojo vižo. Tukaj je torej glavna past – kaj bodo naredile države, ko bo klical Trump in rekel, "vi ste moji veliki prijatelji", če sklenemo dvostranski dogovor, vam ponujam nižje carine in še kaj?

Ste glede na svoje poznavanje svetovne ekonomske zgodovine in trenutne situacije optimist, da bo vendarle prevladal razum?

Bojim se, da se bodo razmere še precej poslabšale, preden bo spet bolje. Mislim, da bomo še naprej gledali zaton sodelovanja, ne samo, ko gre za trgovino. In šele ko bo cena tega nesodelovanja dovolj jasna, se bomo spet začeli pogajati o sodelovanju. To se je v zgodovini že dogajalo, tudi po drugi svetovni vojni in takrat je prišlo do novega dogovora. Upam, da bo zdaj podobno, da nam bo uspelo modernizirati WTO. Vendar mislim, da bodo politiki na to pripravljeni šele, ko bodo jasne žrtve svojeglavosti.