Razkrili tajne dokumente: strahovi ob ustanavljanju evra, ki se danes uresničujejo

Nemška vlada je javnosti le posredovala zaupne dokumente iz časov nastanka evra, ki razkrivajo nepremišljenost evropskih politikov in njihove strahove, ki se danes, nekaj let pozneje, dejansko uresničujejo.

Der Spiegel se je do dokumentov dokopal ravno v času, ko se je možnost, da iz evroobmočja v prihodnjem letu in pol izstopi Grčija, povečala na 75 odstotkov, možnosti, da se sesuje celotno območje evra, pa še nikoli niso bile tako velike.

Dokumenti razkrivajo, da je bil leta 1998 rojen in štiri leta pozneje uveden evro časovna bomba že od vsega začetka. To so vedeli tudi politiki, predvsem tisti, zbrani okoli Helmuta Kohla, ki je bil v tistem času nemški kancler. Kot najšibkejši člen nastajajoče povezave so že takrat izpostavljali Italijo, ki je danes poleg Grčije dejansko ena od največjih groženj povezavi.

Dokumenti, ki so nastali med letoma 1994 in 1998 razkrivajo že takrat znane slabosti evra in dodajajo, da Italija ne bi smela biti med ustanovnimi članicami nove valute, v nadaljevanju pa razkrivajo še eno potencialno katastrofo novega denarnega območja – Grčijo.

Kohlovi svetovalci so kanclerja že takrat opozarjali, da so ukrepi za konsolidacijo javnih financ, kar je bil pogoj za vstop v območje evra, v primeru Italije v resnici dimna zavesa in pesek v oči, saj v resnici ne rešujejo temeljnih italijanskih težav.
Nemški mediji so prepričani, da je takratni nemški politični vrh izvedel samoprevaro, ob pomoči partnerjev pa vso celino popeljal v projekt, ki je imel cel kup težav, še preden je sploh nastal.

Kot razkrivajo dokumenti, je kancler februarja 1997 v Rimu poudaril pomen italijanskih strukturnih reform za doseganje maastrichtskih ciljev. A že v dokumentu iz aprila piše, da so možnosti, da bo takšen podvig Italijanom zares uspel, skoraj nične. Junija so dodali, da italijanska gospodarska rast močno zaostaja za pričakovanji, javnofinančna konsolidacija pa poteka slabo.

Horst Koehler, ki je pozneje postal nemški predsednik v tistem času, pa je bil glavni nemški pogajalec za Maastrichtsko pogodbo, je Kohla opozoril, da Italija ni v stanju dolgoročno zmanjšati primanjkljaja in se rešiti dolgov, zato je velika nevarnost za evro.

A je Kohl bolj verjel Rimu in Italija je podpisala pristopno pogodbo k skupni valuti. Tri mesece pozneje pa so oblasti v Rimu priznale, da so, da bi izpolnile kriterije, nekoliko priredile državno knjigovodstvo.

Pri Spieglu dodajajo, da je pri ustanavljanju evra očitno prevladal politični oportunizem nad zdravim razumom. Evro, ki je star 14 let, zadnji dve leti pa v globoki krizi, pa potrebuje temeljito prenovo, če naj bi skupna valuta, ki sicer prinaša številne obveznosti, sploh preživela. Za začetek naj bi imele mesto v skupni valuti le države, ki so se sposobne držati pravil.