Še posebej veliko je bilo nasprotovanja v EU in ZDA. V EU je neposredne kitajske investicije kot "rahlo negativne" ali "precej manj zaželene od investicij kakšne druge države", opisalo 66 odstotkov vprašanih, v ZDA pa kar 78 odstotkov.
Tisti, ki jih kitajske neposredne investicije skrbijo, so med dvomi najpogosteje navajali skrb, da so z investicijo povezani morebitni vplivi kitajske vlade ali pa tveganja, ki so povezana s prenosom tehnologije.
Najbolj kritični glasovi, tako raziskava, prihajajo iz Avstralije, Kanade, Belgije, Francije, Nemčije in Nizozemske, pa tudi iz Japonske, z Nove Zelandije, iz Norveške in Švice.
Večja naklonjenost do kitajskih investitorjev vlada v Afriki, pa tudi v Pakistanu, Gruziji, Turčiji in Rusiji.
Nadaljevanje trenda
Nenaklonjenost kitajskim neposrednim investicijam se tako nadaljuje tudi po lanskem letu, ko so te v EU padle za kar 40 odstotkov, kar je bila najnižja raven v zadnjih štirih letih.
Države EU so namreč začele bolj kritično gledati na kitajska vlaganja, potem ko se je razplamtela zaskrbljenost, da imajo kitajska, z državo tesno prepletena podjetja prevelik dostop do občutljive evropske infrastrukture, s tem pa EU in njena odprta ekonomija postajata ranljivi nasproti tesno zaprti in zaščiteni kitajski ekonomiji.
Inštitut MERICS je tako izračunal, da so se kitajska neposredna vlaganja globalno leta 2018 v primerjavi z letom 2016 prepolovila. Od slabih 18 milijard evrov pa je največ kitajskega denarja šlo v Veliko Britanijo (4,2 milijarde evrov), Nemčijo (2,1 milijarde) in Francijo (1,6 milijona evrov). To je bilo leto, ko so Kitajci največ vlagali v finančne storitve, biotehnologijo, avtomobilsko industrijo in zdravstvene rešitve, manj pa v promet in infrastrukturo.
Izločanje vlagateljev iz naložb v ključne industrije in infrastrukture
Med prvimi evropskimi državami, ki so začele preverjati kitajske investicije in razmišljati o njihovem potencialnem dolgoročnem učinku tudi z geopolitičnega vidika, je bila Nemčija.
V Berlinu naj bi tako po poročanju nemških časnikov do konca leta 2019 vzpostavili državni sklad, ki bi ključna podjetja ščitil pred tujimi prevzemi, še posebej kitajskimi.
Pristojni minister Peter Altmaier je ob tem ocenil, da bi lahko sklad deloval že prihodnje leto. "Nemčija je bila premalo pozorna na svoje nacionalne interese, to se bo zdaj spremenilo. Postalo je jasno, da na svobodnem trgu obstajajo sile, ki delujejo po drugačnih načelih," je vir povedal za agencijo Reuters.
To sicer pomeni nekaj odmika od sistema, ki ga je po vojni zakoličil minister Ludwig Erhard, po katerem se je Nemčija striktno držala pravila, da prosti trg določa zmagovalce in poražence, država pa lahko le določa pravila za pošteno tekmo.
Budnica za nemško vlado je bil leta 2016 prevzem proizvajalca robotov Kuka. Takrat so v Berlinu začeli razmišljati od lastništvu v ključnih panogah prihodnosti.
Državljane pa je zaskrbelo predvsem, ko je kitajsko elektro podjetje želelo kupiti upravljavca elektro omrežja 50Hertz. Na koncu je v lastništvo vstopila nemška banka KfW, kar je Kitajce pustilo pred vrati.
Ideja o nemškem skladu sicer ne sledi idejam na drugi strani Atlantika, kjer želi Donald Trump ZDA zaščititi pred kitajskimi vlagatelji. Delovanje sklada bi bilo namreč omejeno le na "zelo izjemne primere", s tem pa bi ideja prostega trga ostala nedotaknjena.
Industrijska strategija za prihodnje obdobje kot ključne nemške industrijske sektorje izpostavlja kemično industrijo, železo in aluminij, avtomobilsko industrijo, medicinsko opremo, zelene tehnologije, obrambno industrijo, vesoljske tehnologije in 3D-tisk, med ključne deležnike pa uvršča Deutsche Bank, Thyssenkrupp, Siemens in velike avtomobilske proizvajalce.
"To bi morale biti tudi prioritete Evropske komisije, s tem bi se zagotovilo suverenost, neodvisnost Evrope in delovna mesta," še ocenjuje Altmaier.
Čeprav EU načelnoa zavrača protekcionizem, niti v Nemčiji niti v Franciji ne skrivajo želje, da bi EU spremenila pravila in domačim paradnim konjem olajšala tekmovanje s konkurenco. Ideja, ki je zagon dobila še posebej po blokadi železniškega posla med Siemensom in Alstomom, katerega namen je bil zoperstaviti se kitajski konkurenci, a so v Bruslju rekli – ne. Kanclerka Angela Merkel je zato napovedala, da si bo za spremembe pravil prizadevala med nemškim predsedovanjem EU leta 2020.
Številni sicer takšnim idejam ugovarjajo, menijo, da bi bila pomoč evropskim paradnim konjem problematična, "skriti prvaki" evropskega gospodarstva pa naj bi bila srednje velika družinska podjetja s tradicijo in inovativna podjetja, ki premikajo meje s specifičnimi rešitvami.
Carsten Linnemann je za Reuters ocenil, da bi bilo vpletanje politike v prosti trg škodljivo, njegovo izjavo povzema Reuters: "Država posla ne obvlada bolj kot trg. In to se tudi s prehodom na (informacijsko) tehnologijo ni spremenilo. Prav je, da podpiramo svoje gospodarstvo, ampak ta podpora ne bo uspešna, če se bomo zatekli k protekcionističnim praksam Kitajske."
Huawei – zadnji vir skrbi
Medtem ko so se dolgo o strateških vplivih kitajskih vlaganj na evropski geopolitični položaj spraševali večinoma politiki in ekonomisti, se je to vprašanje na "meniju" državljanov znašlo predvsem po zaslugi afere Huawei.
Družba, ki je imela lani dobrih 90 milijard evrov prihodkov, je največji dobavitelj opreme za telekomunikacijska omrežja na svetu in drugi največji proizvajalec pametnih telefonov. V tehnološkem kampusu zaposlujejo okoli 180.000 ljudi, družbo pa je leta 1987 ustanovil Ren Zhengfei, čeprav lastniška struktura družbe ni povsem jasna, je pa le malo dvomov, da gre za podjetje, zelo povezano s kitajsko oblastjo.
Huawei si je delež na globalnem trgu izboril po zaslugi nizkih cen, po katerih je prodajal opremo, ki je bila pravzaprav kopija dražjih ponudnikov – med drugim sta jih kraje obtožili podjetji Cisco Systems in Motorola.
Visoki prihodki so družbi omogočali hitro rast, danes se uvrščajo med paradne konje, ko gre za razvoj omrežij 5G, čipov in umetne inteligence.
Potem ko so države dolga leta z veseljem kupovale njihove izdelke, je ameriška tajna služba kitajsko vlado pred časom obtožila, da so v opremi sistemi, ki Kitajski omogočajo vohunjenje. Neizpodbitnih dokazov niso predstavili, so pa zasejali dvom, s katerim se večinoma strinjajo tudi evropske države, ki vse bolj razmišljajo, kaj bi se zgodilo, če infrastruktura postane ranljiva vohune ali kibernetske napade. Še dlje sta šli Avstralija in Nova Zelandija, ki sta Huawei že izločili iz gradnje 5G-omrežja.
KOMENTARJI (134)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.