Skrivala ga je desetletja

Drago Jagić ni nikoli hodil v šolo, ni praznoval rojstnih dni, se igral s prijatelji ... V bistvu prijateljev ni imel, saj ni nihče vedel, da sploh živi, spletna stran hrvaškega časnika Večernji list. Prebivalci hrvaškega mesta Beli Manastir so celih 59 let samo ugibali, ali Drago J. res obstaja. Govorice pa so spominjale na zgodbo o duhu, saj meščani trdijo, da Draga niso nikoli videli.

Neverjetna zgodba o ujetniku od ranega otroštva je v javnost pricurljala po smrti 87-letne matere Veronike, ki je zanj skrbela celo življenje. Bil je zaprt v sobi z oknom s pogledom na dvorišče. Na vseh oknih v hiši so bile rešetke, če pa bi Drago želel odkorakati iz sobe, bi moral prehoditi kuhinjo, ki je bila obenem tudi spalnica njegove mame. Pri morebitnem odhodu iz sobe so ga ovirala tudi vrata, ki so bila podnevi vedno zaklenjena.

Le zvečer je ječa Draga postala manj zaprta. Takrat ga je mati spustila v kuhinjo, naključni mimoidoči pa so govorili, da so ob večerih v Veronikini kuhinji opazili silhueto moškega. Drago je bil po pričevanjih meščanov vedno obrnjen s hrbtom proti oknu.

Dvorišče hiše, kjer je bil zaprt Drago, je bilo sicer vedno odprto. Vhodna vrata so bila večinoma zaprta, v primeru obiskov pa Draga ni bilo na spregled.

Izobražena starša

Drago je bil najstarejši sin Veronike in njenega moža Ivana, ki je umrl pred 20 leti. Veronika in Ivan sta imela poleg njega še dva sinova, ki sta še vedno živa.

Ko je bil Drago še otrok, je zbolel, zato sta ga starša, najverjetneje zaradi sramu, skrila v hišo. Čas je mineval, ljudje pa so na Draga pozabili. Veronika je bila nenavadna ženska, za katero je bil pogovor o njenem sinu tabu. Zato je znanci niso spraševali o njem.

Veronika je bila po pričevanjih sosedov nekoč prava dama. Po mestu je hodila s klobukom na glavi, na rokah pa je nosila rokavice. Bila je ena redkih, ki je končala gimnazijo. Njen mož Ivan je bil še bolj izobražen - bil je inženir arhitekture, ki je skrbel za vodenje zemljiške knjige v Belem Manastirju.

Pokrival se je preko glave

Po mamini smrti je skrb za Draga prevzel Center za socialno delo, ki ga je namestil v dom Valerije Morić, ki je od njegovega "zapora" oddaljen nekaj sto metrov. Drago zelo rad poje zrezek na žaru, najljubša hrana pa so mu sladkarije. Ob slednjih se razveseli kot majhen otrok, kar v bistvu Drago je, so povedali njegovi skrbniki.

Prvih deset dni bivanja v domu se je Drago vedno, ko je nekdo vstopil v njegovo sobo, z odejo pokril preko glave. Skrbnikom ni pustil, da bi ga preoblekli ali oprali. Danes je situacija boljša. Drago nosi plenice, glavno skrbnico pa večkrat prime za roko ali jo poboža po licu. Večino dneva preživi v postelji, skrbnica pa mu hrano prinese že narezano na pladnju. Drago sicer zna hoditi, vendar je več kot očitno, da se že dolgo časa ni gibal. Skrbnica ga namerava čez približno dva meseca odpeljati na prvi sprehod.