Meduze v Velenjskem jezeru

Ljudje si sicer napačno predstavljamo, da vse vrste meduz človeka tudi ožgejo. Sladkovodna meduza, Craspedacusta sowerbii je njeno latinsko ime, je leta 1838 prispela v Veliko Britanijo kot slepi potnik na vodnih rastlinah, ki jih je botanik Richard Schomburg prinesel iz Brazilije in Gvajane, so zapisali na spletni strani Akvazin.

Na Inštitutu za ekološke raziskave Eurofins Erico so našemu bralcu, ki jim je prinesel meduzo, zagotovili, da gre za povsem nenevarno sladkovodno vrsto. Razložili so, da ta vrsta živi kot polip pritrjena na podlago in se razmnožuje nespolno, v optimalnih pogojih (temperatura vode nad 20 stopinj Celzija) pa se spremeni v spolno obliko – meduzo, ki lovi plankton. Ličinke, ki nastanejo s spolnim razmnoževanjem, potonejo na dno in se preobrazijo v nov polip. Ko pa se voda ponovno ogreje na primerno temperaturo, se pojavijo male meduze.

Po navadi se pojavljajo v skupinah, zadržujejo pa se v plitvinah. V nasprotju z njeno morsko sorodnico sladkovodna meduza zraste le do premera treh centimetrov, tudi bralec, ki jih je opazil v Velenjskem jezeru pa potrjuje, da so v vodi skoraj nevidne in ’izgledajo popolnoma nedolžne’. 98 % njihove sestave je pravzaprav voda, kar je razlog za njihovo neopaznost.

V Sloveniji so bile opažene že v mrtvicah v okolici Lendave, nazadnje pa so jih zabeležili tudi v naravnem kopalnem jezeru v Radljah ob Dravi. Vrsta je sicer razširjena v sladkih vodah po celotni Evropi, je še zapisala Gabrijela Triglav Brežnik iz inštituta Eurofins Erico.