Kako si predstavljate raj na Zemlji?

Palme dajejo nekaj sence pred žgočim soncem, z izjemo “Golega otoka”, ki je nastal le nekaj let nazaj in ob vsakem neurju spreminja svojo obliko. Tu je narava pokazala vso svojo kreativnost.

Aitutaki je eden od 15 Cookovih otokov, ki ga z lahkoto poimenujemo kar pacifiški Maldivi. Turistov je malo, ceste so prazne in domačini si želijo, da bi tako tudi ostalo.

Turisti povečini prihajajo iz Nove Zelandije in Avstralije, kamor se tukajšnji domačini pogosto odpravijo na šolanje. Prebivalci Cookovih otokov so tudi državljani Nove Zelandije, za razliko od Novozelandcev, ki so na Cookovih otokih zgolj turisti. Sicer je povezava med državama precejšnja, delijo si tudi denarno valuto – novozelandski dolar, čeprav imajo Cookovi otoki lastne dolarje, ki so enakovredni novozelandskim.

Veliko mladih se po končanem šolanju vrne nazaj v varen objem koralnega grebena, ki na Cookovih otokih deluje kot varuh rajskega življenja. Na drugi strani grebena, ki je od obale oddaljen le nekaj sto metrov in ob oseki dostopen s kratkim sprehodom skozi toplo morje, kjer te lahko preseneti le kakšen kos ostre korale, visoki valovi ustvarjajo melodijo oceana, ki se nikoli ne konča.

In ko se podaš v raziskovanje modrih lagun Aitutakija, na poti spoznaš nepozabne prebivalce živobarvnega podmorskega sveta, ki te prijazno sprejmejo v svoj podvodni dom.

Domačini na Aitutakiju so ponosni na edini kraj na svetu, ki ima dovoljenje žigosanja potnega lista kar na poštnem uradu, zunaj območja državne mejne kontrole. To je sloviti One Foot Island.

In ne, otok nima oblike stopala, kot misli večina popotnikov, ki stopi nanj. Za imenom otočka stoji precej žalostna zgodba sina in očeta, ki sta nekoč lovila riba v bližini otoka. Ker so ju tam zasledili okoliški domačini – severni in južni del je bil namreč v nenehnih sporih, so ju želeli ujeti. Oče je vedel, da ju čaka gotova smrt, zato se je v trenutku domislil, da oba s sinom stopata po istih stopinjah v pesku, čim bolj v notranjost otočka, ki je sicer tako velik, da ga prehodiš v nekaj minutah. Oče je sina skril na visok kokos med palmove liste in ga tako rešil, sam pa je umrl. Krvnikom se je zdelo, da so videli dve osebi, a ker so bile samo ene stopinje v mivki, so otoček, prepričani, da tam ni nikogar več, hitro zapustili, preživeli deček pa se je lahko vrnil nazaj v svojo vas.

Otočje, ki je dobilo ime po britanskem pomorščaku Jamesu Cooku, je le s štirimi otoki prilagojeno turistom, ostali so rezervirani predvsem za domačine in precej težje dostopni. Eden najlepših je zagotovo zgoraj opisani Aitutaki, kjer živi manj kot 2.000 prebivalcev. Vsakega turista, ki pride raziskovat otočje pa pot najprej pripelje v glavno mesto Rarotonga, kjer živi večina prebivalcev Cookovih otokov.

Domačini so med sabo tesno povezani in odprti do vseh, ki jih obiščejo. Tako se pozdrav Kia Orana – Naj bo tvoje življenj dolgo, sliši na vsakem koraku. Cenijo in spoštujejo življenje, ki ga častijo že s samim pozdravom. A zdi se, da častijo predvsem užitke, ki jih to prinaša. Pozabljajo pa na skrb za zdravje, kar hitro kot turist zanemariš tudi sam, saj je težko pojesti zdrav obrok, z izjemo lastnega hladilnika. Predimenzioniranim obrokom sledijo ravno takšni domačini, ki pogosto s težavo nosijo svojo težo v neznosni vročini in vlagi.

Zdi se mi, da so Cookovi otoki od Boga pozabljeni, a hkrati je Bog vse, kar imajo. Na glavnem otoku Rarotonga si cerkve enostavne arhitekture in različnih vej krščanstva sledijo druga za drugo. Tudi pri njih je nedelja sveti dan, ki ga obeležijo s svečanimi, od glave do pet belimi oblačili, ki jim gospe dodajo veličastne klobuke. Temu sledi celo dopoldne druženja ob in v cerkvah, ob tem pa je dobro, da imaš doma poln hladilnik, saj so restavracije in lokali povečini zaprti.

In ko smo ravno pri svetih krajih, so ena izmed zanimivosti pokopališča, ki se na Rarotongi raztezajo kar ob glavni cesti. Tukaj so pokopani tisti, ki nimajo lastne zemlje oziroma so manj premožni. Družine, ki imajo v lasti več zemlje, pa imajo svoje najdražje pokopane kar na domačih vrtovih. Še manj skupnih pokopališč je na Aitutakiju, kjer ima skoraj vsaka hiša na vrtu grob, ki ga krasi spominska plošča, nekateri pa so si v posmrtnem življenju prislužili celo kakšen sinje moder nadstrešek, kamnito grobnico in predvsem veliko cvetja.

V primerjavi z državami, ki smo jih do sedaj obiskali, predvsem bi bilo smiselno izpostaviti Fidži in Filipine, so Cookovi otoki zelo dobro razviti. Življenje tukaj je precej drago in čudi me predvsem to, da vsega skupaj 18.000 prebivalcev, ki živijo na 14 otokih (samo eden je neposeljen), uspe ustvariti toliko, da zagotavljajo dobro infrastrukturo, zadovoljive šole, imajo celo lastno letalsko družbo, časopis in televizijo. Naše raziskovanje Cookovih otokov se zaključuje, pot pa nas vodi v Mesto angelov na ameriško celino.

Še več utrinkov s poti okoli sveta ujamete na instagram profilih @brigitayogita in @tombracko.