
Polotok Krim ob Črnem morju je že dolgo sporno vprašanje med Ukrajino in Rusijo. Po drugi svetovni vojni je to 26.000 kvadratnih kilometrov veliko območje sprva pripadalo Rusiji. Sovjetski voditelj Nikita Hruščov ga je leta 1954 priključil svoji rojstni republiki Ukrajini znotraj Sovjetske zveze, kar je po mnenju nekaterih Rusov zgodovinska napaka.
Sedaj, 23 let po razpadu Sovjetske zveze, je Krim avtonomna republika znotraj neodvisne Ukrajine. Od 2,3 milijona prebivalcev jih je, kot kaže popis prebivalstva iz leta 2001, 58 odstotkov Rusov, okoli 24 odstotkov etničnih Ukrajincev ter okoli 12 odstotkov Tartarov.
Tartari so se na Krimu znova naselili po razpadu Sovjetske zveze leta 1991, saj jih je zato, ker so se domnevno med drugo svetovno vojno postavili na stran Nemcev, sovjetski voditelj Stalin leta 1944 s polotoka prisilno izselil. Tartari so bili pred tem na Krimu večinsko prebivalstvo, za razliko od pravoslavnih Rusov in Ukrajincev pa so muslimani.

Enkrat so referendum o odcepitvi že preprečili
V začetku 90. let prejšnjega stoletja je Ukrajina le stežka uveljavila svojo oblast na Krimu, ko je s pritiski preprečila referendum o neodvisnosti. V zameno je bila leta 1992 ustanovljena avtonomna republika Krim.
V avtonomni republiki Krim volijo svoj parlament, položaj predsednika pa so odpravili leta 1995, kmalu po tem, ko je z veliko večino za položaj zmagal ruski separatist. Sedaj imajo predsedniškega predstavnika in premiera, ki pa ju oba imenuje Kijev.
Pravno je avtonomna republika Krim del Ukrajine. Ta status je Rusija podprla, ko se je v memorandumu iz Budimpešte leta 1994 zavezala, da bo spoštovala neodvisnost in suverenost Ukrajine ter njene meje in ozemeljsko celovitost. Memorandum sta podpisali tudi ZDA in Velika Britanija, Ukrajina pa se je v zameno odpovedala jedrskemu orožju, ki je bilo v državi še iz časov Sovjetske zveze.
Glavno pristanišče pod upravo Kijeva
Pristaniško mesto Sevastopol na Krimu z več kot 300.000 prebivalci ni del avtonomne regije, ampak pod neposredno upravo Kijeva. Konec 18. stoletja je Rusija v mestu zgradila pomorsko oporišče, kjer ima sedaj že 250 let svoj sedež ruska črnomorska flota.
Namestitev ruske črnomorske flote sta državi za 20 let uredili z dogovorom o najemu leta 1997. Ukrajinski predsednik Viktor Janukovič se je nato z Moskvo leta 2010 dogovoril, da bodo ob poteku dogovora leta 2017 najem črnomorski floti podaljšali še za 25 let. Dogovor določa, da rusko osebje vojaške opreme ali vozil ne sme peljati iz oporišča brez dovoljenja Kijeva.

Zaradi večinskega ruskega prebivalstva in sedeža ruske črnomorske flote v Sevastopolu obstajajo strahovi, da bi Krim lahko postalo bojišče med silami, zvestimi Kijevu in Moskvi.
Med drugim so na Krimu leta 2010 na volitvah večinsko podprli nedavno odstavljenega predsednika Janukoviča in mnogi ljudje tam so prepričani, da je bil žrtev državnega udara.
Prihaja tudi do poročil, da ruski predstavniki na Krimu delijo ruske potne liste. Ruski časnik Komersant je danes poročal, da bo zaradi dogodkov v Ukrajini stranka blizu Kremlja v ruski dumi vložila predlog zakona, s katerim bi poenostavili dodeljevanje ruskih potnih listov oziroma državljanstev Ukrajincem, pa tudi postopek priključitve novih subjektov Ruski federaciji.
Ruski zakoni dovoljujejo vojaško akcijo v tujini za "zaščito ruskih državljanov". S tem je Moskva utemeljila tudi posredovanje v gruzijski regiji Južna Osetija leta 2008.
Tako kot v Gruziji tudi v primeru Ukrajine Moskva ni zadovoljna s približevanjem države Evropski uniji in Natu. Vendar pa je Krim večji od Južne Osetije, Ukrajina je večja od Gruzije, prebivalstvo Krima pa bolj razdeljeno od proruske Južne Osetije, zaradi česar bi rusko posredovanje v Ukrajini pomenilo veliko večje tveganje.
KOMENTARJI (117)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.