Navdih za maskoto Vučko je našel v pravljici

Jože Trobec je bil eden od 1240 prijavljenih in je brez težav prišel v finalni izbor, v katerem je nato suvereno prepričal bralce takratne Jugoslavije, in to kar dvakrat zapored, saj so morali zaradi pritožb razpis ponoviti. Ob vsakih olimpijskih igrah, tako poletnih kot zimskih, obujamo spomine na ta precej nostalgični čas. Čas, ko je recimo prav slovenski smučar Jure Franko na igrah pred natančno 34 leti v Sarajevu v veleslalomu osvojil srebrno medaljo – prvo jugoslovansko in slovensko medaljo na zimskih olimpijskih igrah.

Od kod ideja, da bo vaša maskota ravno volk? Bil je namreč edini volk med prijavljenimi v izboru, če se ne motim.

Ko sem razmišljal o olimpijadi kot športu in Sarajevu, sem dobil asociacijo na mojo rano mladost. Bral sem neko pravljico in vem, da je bila takrat Jahorina in da so bili volkovi. Volk je nastopal v pravljici in spomnim se, da mi je bila pravljica všeč. Pravzaprav je bila to prva asociacija, ko sem pomislil na Bosno in Sarajevo. Nato sem se lotil skiciranja tega volka. Razmišljal sem tudi, ker je bila velika nevarnost, da ne bi bil podoben kakšnemu Disneyjevemu volku ali njegovim figuram. Pa da ne bi bil podoben Musterjevemu Lakotniku. Tudi to je bila velika nevarnost. To so mi nato pozneje tudi očitali, čeprav mi je Miki (Muster) rekel, da nikoli na to ni niti pomislil.

Vsa zgodba se je pravzaprav začela na podlagi ene same zgodbe, ki ste jo vi kot otrok prebrali?

Ja, tako. V zelo rani mladosti sem bral to pravljico o Jahorini in volkovih. Ta asociacija mi je ostala v glavi, in v trenutku, ko sem pomislil na Bosno, mi je šinila v glavo ta knjiga in Jahorina. Sam sem mu tudi dal ime Jahorinko. 

Od kod pa potem ime Vučko?

Olimpijski menedžment je sklenil, da je to preveč lokalno obarvano, sama Jahorina. Ker so bile prireditve tudi na drugih lokacijah. In so potem dali to ime – Vučko.

Zanimivo je, da je prispelo približno 820 pravilno zapakiranih in oddanih ponudb za maskoto. Od tega je bilo približno 100 koz, 200 ali 300 zajcev, snežaki in še kaj. Bil pa je samo en volk. Skicirane zamisli je Trobec nato moral prenesti še v 3D-obliko. To je bila ena od zahtev Olimpijskega komiteja. Pri tem je imel velike težave. Dokler v Sarajevu ni našel lutkarja Ivice Bileka, ki je veliko ustvarjal tudi v Sloveniji. Ta mu je mojstrsko prenesel njegovo idejo v otipljivo obliko in dobili smo prvega Vučka.

Spomnim se, ko sem takrat prišel v Sarajevo in mi ga je Ivica pokazal, sem skoraj jokal, ker je bil res narejen tako, kot sem ga imel v glavi in še malo boljše. Ker je bil tako izvrsten modelar in lutkar, da je dodal še tisto nekaj, kar je manjkalo.

Naleteli pa ste tudi na negativne odzive. Veliko je bilo kritik, češ da ste volka »ukradli«.

Razpis je šel v vse glavne jugoslovanske časopise, ljudje so glasovali in Vučko je premočno zmagal. Potem so bile, kot se za Slovenijo spodobi, pritožbe. In tako naprej. Natečaj so morali ponoviti, mislim, da se je eden od prijavljenih avtorjev pritožil, ker naj bi bil Vučko preveč podoben Disneyjevemu. Takrat so morali natečaj razveljaviti in ga dati še enkrat na glasovanje, se pravi, da so še enkrat ponovili vse skupaj. Bili so neverjetno živčni, ampak da so zadostili tem pravilom, so morali vse skupaj še enkrat dati v časopise in je nato Vučko še enkrat premočno zmagal.

Zagovarjati ste morali tudi svoj izbor živali. Kako ste se branili?

Olimpijski komite, ki je takrat v Sarajevu celotno zadevo vodil, je takrat imel pomisleke. Rekli so, "da je volk preveč krvoločen za neko športno prireditev". Seveda sem to zagovarjal na ta način, da je zame recimo zajec strahopetec. On teče oziroma beži. Volk pa je zame borec za preživetje in olimpijske igre so ena velika borba. Moj prvotni Vučko je imel še zob, vendar smo ga potem črtali ven, zato da smo ga malo omilil.

Ker ste oblikovali maskoto, je verjetno prva stvar, ki jo pogledate na vsakih olimpijskih igrah, maskota, ki predstavlja igre. Kako vi spremljate vse te maskote, ki se pojavljajo? Kakšno je vaše osebno mnenje o teh modernih maskotah?

Čas je šel naprej, nisem ljubitelj teh 3D-figur, če grafično gledam. Pri teh 3D-maskotah je tako, da so si vse tako zelo neverjetno podobne med seboj, da je že vse skupaj ena in ista zadeva.

Pa mislite, da si bodo ljudje zapomnili te maskote?

Težko rečem. Po zdajšnjih izkušnjah, kar je bilo na olimpijskih igrah, bodo hitro šle v pozabo. Morda jih bodo še kdaj ven potegnili, ampak to je to. Praktično nobena ni preživela iger, v tem smislu je Vučko fenomen. Za Vučka vedo generacije, ki takrat še niti rojene niso bile.

Vučko ostaja fenomen.

Vučko danes v Sarajevu ni nič manj prisoten kot takrat, če ne še bolj kot takrat. To me spremlja povsod. Pozneje sem, ko so prišli računalniki, malo pobrskal po spletu in ugotovil, da praktično nobena maskota ni preživela olimpijade. Bila je olimpijada, igre so se končale, in to je bilo to.

Vučko se izkazal tudi kot izjemno uspešen tržni produkt. Recimo podjetje Sony je radio v obliki Vučka prodalo v več kot 100 tisoč izvodih.

Kaj pa ste vi imeli od svoje ideje, razen prepoznavnosti?

Pravila so taka, da maskota po štirih letih preide v lastništvo Mednarodnega olimpijskega komiteja. Maskota kot maskota in pravice do nje. Zdaj, povsod po svetu, kolikor imam podatke, so vsi zaslužil v fazi, ko se je to delalo in je bila z njimi narejena ena pogodba. Če samo pogledate radio, ki ga je naredil Sony v 100 tisoč izvodih. To je bil čas Jugoslavije, to so bili popolnoma drugačni časi in pravila. Malo pozneje je neko podjetje izdelalo eno plišasto figuro, ki ji jaz rečem bolj kenguru kot Vučko, ampak so jih prodali več kot 130 tisoč. V Sarajevu je vsak "črkopisar" zaslužil več kot jaz.

Čeprav s svojo idejo ni prav obogatel – z denarjem od svoje ideje bi si morda lahko kupil le avto, pa se Trobec teh časov ob vsakih olimpijskih igrah z veseljem spominja.