Denis & Denis: Morda novi album spet izdamo na vinilu!

Lani je bila 30-letnica Denis & Denis. Od kod ideja za tunrejo in kako je potem prišlo do uresničitve?

Davor Tolja: Povsem po naključju. Lani sem se, začeli smo leta 1982, zavedel, da je minilo že trideset let. Najprej sem poklical kolega Edija, se z njim o tem pogovoril in sva se strinjala, da je ideja dobra. Nato sem poklical Marino (Perazić, op. a.), ki se je takoj navdušila. Zato sem zbral skupino in prvič v karieri Denis & Denis igramo popolnoma v živo. Zbrali smo se, zvadili, Marina, ki živi v Novem Sadu, je prišla na nekaj vaj, vse se je poklopilo. Odigrali smo koncerte v Zagrebu, Rovinju, na Reki za novo leto in sedaj gremo naprej. Užitek je igrati z živim bendom, če si pomagaš z matrico in potuješ z žensko, je naporno, sedaj pa smo ekipa in je vse skupaj prav zabavno. Deset nas je in smo kot ena mala ekskurzija. Maturantska! (smeh).

Pred četrt stoletja so obstajale določene anekdote o tem, zakaj sta se z Marino Perazić razšla. In kako je izgledalo vajino ponovno snidenje po toliko letih?

Davor Tolja: Razšla sva se, a to so mediji nekako preveč napihnili, a meni ni bil noben problem, da jo po vsem tem času pokličem. Ja, razšla sva se, a sedaj je to neka povsem nova zgodba in priložnost, da se vsi spomnimo teh starih pesmi in da naredimo ta žur (novoletni, op. a.). Meni je bilo najbolj všeč za novo leto na Reki. Nikoli nismo igrali na Reki za novo leto, to je bilo res posebno doživetje. In hkrati mi je bilo to od vsega najpomembneje. Sedaj, ko smo se že zbrali, pa je prav, da igramo tudi v nekaterih mestih, kjer nas želijo videti.

Kaj pa občutki na odru po toliko letih, so posebni, vas ponesejo nazaj ali e jsedaj nekaj povsem drugega?

Davor Tolja: Dejstvo je, da teh pesmi dolga časa nisem igral, Marina jih je vseeno pela na nekaterih svojih nastopih. Lepo se mi je bilo spomniti, koneckoncev to niso tako slabe pesmi (smeh). Vmes sem dobil novo pevko (Ruby, op. a.), pri starih pesmih pa so prisotna drugačna čustva, spomini na neke boljše čase, ki niso bili nujno boljši, a ko te ulovi nostalgija, se ti vse zdi precej boljše in lepše.

Na nek način pa gre za svojevrsten "reality check", saj ste potem sodelovali tudi z Edijem Kraljićem, sedaj je tu Ruby, s katero snemate nov album, videospot ...?

Davor Tolja: Da, najprej je bila Marina, potem je prišel Edi Kraljić, s katerim sva zašla v bolj rockerske vode, pevka Ruby pa je svež veter. Na koncertu pa smo vse pomešali, Marina in Ruby celo nekaj odpojeta skupaj. Skušamo narediti šov, ne le zgolj igrati pesmi, pri katerih se bodo ljudje razjokali ali pač objemali in poljubljali zato, ker so to poslušali pred tremi desetletji, ko so se zaljubili, se poročili in imeli otroke. Ko smo v Rovinju igrali pred tujimi turisti, so na vse pesmi, tako stare kot nove, odreagirali enako. Če pa igramo pred domačim občinstvom, potem je situacija drugačna, saj bolje poznajo Marino in stare pesmi.

Pa je vaš pristop h glasbi enak kot pred desetletji ali ste šli v glasbenem smislu nekako v korak s časom?

Davor Tolja: Malo se je spremenilo, čeprav se meni ni zdelo tako. Poglejte, spremenila se mi je barva las, tudi v glavah se je kaj spremenilo (smeh). Nekako skušamo obdržati svoj zvok. Čeprav danes lahko že vsak mulec na svojem računalniku naredi, kar mu duša poželi. Se pravi, da je povsem drugačna zgodba. Dokaj težko je ustvariti nekaj povsem novega ali svežega. Redkokdaj slišim kaj res dobrega, čeprav skušam slediti moderni glasbi, a se v elektronski glasbi veliko stvari ponavlja. Vsaj za moj okus. Vedno pravim, da je danes dovolj dobre glasbe, samo najti jo je treba v vsej tej poplavi in količini glasbe, ki se ustvarja dandanes. Niti ne vem, če je danes v smislu albumov dobro, da imaš nekaj, kar lahko držiš v rokah. Želim si, da bi novi album izdali na vinilu in v digitalni obliki, za download. Morda nam celo uspe. Ker sem si rekel, če smo vse albume izdali na vinilu, zakaj ne bi še novega? Bomo videli.

Vi ste bili "jugo" Eurythmics, pri nas smo imeli npr. Videosex in Moulin Rouge. Ste se bendi, ki ste nekako bili v isti sceni takrat, med seboj poznali?

Davor Tolja: Seveda, Anjo Rupel poznam že dolgo, saj smo se povsod srečevali. Ali smo v Beogradu snemali Hit meseca, ali smo kaj snemali v Ljubljani ali Zagrebu. Kar pa se tiče Moulin Rouge, sem v devetdesetih posnel oz. produciral solo album s Alenke Šmid - Čene. Vse to so bila poznanstva iz osemdesetih.

Denis & Denis ste veljali za "ultra pop" skupino iz časov new wavea in synth popa. Sodelovai ste na nekaj festivalih. Se vam kdaj zdi, da bi se stvari lahko odvile drugače, kot so se?

Davor Tolja: Sodelovali smo le na dveh festivalih, in sicer na Mesamu v Beogradu in na Jugoviziji. In za slednjo bi si želel, da se nikoli ne bi zgodila. Vse je bilo treba narediti na hitro, napisati pesem in potem sva se z Marino tudi razšla. Pesem (Braća Grimm i Andersen, op. a.) ni najprej nikjer izšla, šele pred leti jo je Dallas izdal na trojni antologiji Riječki novi val.

Vam je bil kdaj žal, da kemija in uspeh, ki ste ga dosegli z Marino, nista trajala dlje?

Davor Tolja: Res mi je to kdaj pa kdaj prišlo na misel in kako bi danes to izgledalo. Bila sva kratka in hitra. Pustila pa sva pečat. In se uvrstila v pop rock antologijo. Še dandanes vrtijo najine pesmi po radiu. Če bi nadaljevala, bi morda celo začela iti ljudem na živce. Zato menim, da se je bolje umakniti, ko si na vrhu in da si te zapomnijo po najboljših stvareh, ki si jih ponudil.

Kako pa je z novim albumom Restart, kdaj bo izšel?

Davor Tolja: Upam, da bo kmalu zunaj. Moj problem je, da sem precej počasen. V sebi imam namreč dalmatinsko kri (smeh). Se pravi, da sem malo len in malo počasen. Ni razloga za hitenje in paniko. Po turneji bo čas tudi za novo izdajo. Upam, da bo to spomladi. Samo, da mine zima, da skopni sneg (smeh).

Ruby, ste kdaj pomislili, da morate zapolniti velike čevlje Marine Perazić, originalne pevke Denis & Denis?

Ruby Montanari-Knez : Včasih se mi zdi, da jih moram, drugič pa nisem prav nič obremenjena. Nikoli nisem pela njenih pesmi, ker se mi to ne zdi prav. Pojem svoje, nove, kot so Ljubomora, Opasno, stare pa prepustim Marini. Ne moreš kopirati nekaj, kar je bilo, ker tudi ljudem to ne bi bilo všeč. Najbolje je, da skušaš zadeve narediti po svoje in če gre skozi, potem je vse v redu, sicer pa je bolje, da sploh ne poskušaš.

Ljudje radi vidijo kaj tudi v vizualnem smislu. Kakšen je sedaj vaš šov, kako izgleda koncert?

Ruby Montanari-Knez: Pravzaprav precej klasično. Želela bi si, da bi Davor dopustil, da bi do izraza prišle kakšne nove ideje in projekti, ki sem jih imela v glavi. A ni bilo vse mogoče izvesti. Ljudje samo želijo slišati pesmi, da vidijo Marino, da so še vsi tu in da so pri močeh. Da so polni energije in moči. Niti ni potrebno, da je zraven veliko ostalih stvari, važno je, da pesmi zvenijo kot morajo. Imamo pa tudi video zid s projekcijami, ki gredo skupaj z določenimi pesmimi.

Na Hrvaškem so vas lepo sprejeli, kako mislite, da bo v Sloveniji?

Ruby Montanari-Knez: Po mojem nas bodo sprejeli še bolje. Morda se motim, a Slovenci in ostali narodi okoli nas se mi zdi, da so zelo topli. Najstrožji so vedno tvoji doma, kot te npr. okarata oče in mama, drugi pa te bodo sprejeli in to, kar počneš. Tudi mi imamo radi, ko vi pridete k nam, saj ima vsak rad goste, mar ne?(smeh).