Prismojena 'familija' profesorjev bluesa

Po dveh letih neljubih naključij in sedmih letih igranja je pred nami vaša prva plošča. Kakšna so bila nekljuba naključja in ali mora bend zares imeti dovolj odrske kilometrine, da nato udari z vsemi topovi in sredstvi?

Zdi se nam, da smo morali najprej glasbeno dozoreti in izpiliti slog do te mere, da smo bili zadovoljni z rezultatom. Veliko glasbenikov posname album samo zato, da ga ima, sami smo želeli bolj resen izdelek, ki bo, upamo, dalj časa lahko balzam za ušesa (smeh). Kilometrina in suverenost se seveda poznata, so pa studijske izkušnje čisto nekaj drugega kot odrske, in je treba poznati še veliko več elementov, ki vplivajo na glasbo. Oboje obožujemo.

Kakšna glasbena "familija" ste Prismojeni profesorji bluesa in po kakšnem ključu ste izbrali pesmi za album Family?

Ime za prvo ploščo Family je prišlo zelo spontano. Lahko bi rekli, da nas že od nekdaj obdaja krog ljudi, ki nas podpirajo in nam pomagajo. Tukaj ne gre le za starše, temveč tudi znance, prijatelje, vse, s katerimi smo ostali v nekih odnosih. Ta krog pa se seveda širi. Pesmi smo izbrali po časovnem ključu. Če sem iskren, imamo že veliko novih skladb in bi lahko izdali vsaj še dva samostojna albuma, vendar smo za to ploščo izbrali najstarejše pesmi, se pravi tiste, ki smo jih igrali že pred sedmimi leti: Cold Sweat, Race me down the street, Big City Woman, itd.

Koliko se s svojim bluesom ozirate v preteklost, skratka, ste glasbeni nostalgiki ali predvsem "dobri stari rokenrol združujete z mlado krvjo in dušo"?

Mislim, da smo neka mešanica obojega. Že sama naša glasba je zelo eklektična in ni samo blues. Ne bi bili radi označeni kot samo blues band, čeprav imamo to oznako v imenu. Kar zadeva preteklost, obožujemo star zvok 60., 70., ne samo zvok, tudi način igranja, ki je bil takrat drugačen. Drugačni pristopi, predvsem na bobnih, basu, ki so danes bolj redko slišni, naredijo muziko bolj živo, organsko, energetsko, "groovy". Radi pa črpamo tudi od modernih izvajalcev in iščemo nove principe za izboljšanje sloga.

Menda gre za zelo dolgo "zgodbo epskih razsežnosti", kar zadeva ploščo. Očitno pa je prevladala želja po nečem fizičnem. Bo izšel tudi vinil, ki bi zagotovo dobro "sedel" k vaši glasbi, ali razmišljate digitalno?

Radi se pošalimo, da je tako. Ker nismo mogli snemati kontinuirano, zaradi zasedenosti studia, se je zadeva zelo zavlekla. Potem je tukaj še nesrečen dogodek s počeno cevjo v studiu in pošiljanje trdega diska v Švico, da bi rešili posnetke, ki so bili poplavljeni, ukradena glasbena oprema in še bi lahko naštevali ... Na koncu je le uspelo. Na voljo bo oboje, samo da zberemo dovolj sredstev in natisnemo še vinil.

Kako dobro ste se ujeli z Borutom Činčem, ki je zagotovo obogatil vaš zvok, in koliko je na plošči dejansko njegovih domislic ali so večinoma vaše, ki so šle pač skozi njegov produkcijski pristop?

Borut Činč je kot naš izgubljeni glasbeni brat. Je velik ljubitelj starega bluesa, countryja, rocka in Hendrixa, tako da smo se v slogu takoj ujeli. Njegov zvok orgel je res zelo obogatil skladbe. Ideje za komade smo imeli večinoma postavljeni že sami, je pa res, da je imel tudi Borut kdaj kakega asa v rokavu. Ogromno smo tudi improvizirali, zato je veliko delov nastalo tudi spontano v medsebojni igri. Od Boruta smo se ogromno naučili o produkciji in praktično o celem snemalnem postopku, za kar smo mu zelo hvaležni.

Kateri bodo posebni gosti na vaši predstavitvi albuma in kaj boste poleg pesmi z albuma še predstavili, je veliko avtorskega materiala še neposnetega?

Koncert bo pravo presenečenje in nekaj posebnega, tudi za tiste, ki nas že zelo dobro poznajo. Na hammond orglah bo tokrat z nami nastopil Miloš Leban, odličen klaviaturist iz odlične tolminske zasedbe Feedback. Potem sta tukaj še Jasna Kmetec na saksofonu in Domen Gracej na trobenti, ki dodata zasedbi tisti stari funk žmoht, na tolkalih pa se nam bo pridružil Andrej Tomazin, da bo ritem še bolj zagrooval. Kot pa sem že povedal, novi material čaka na naslednje snemanje, ki se bo zagotovo zgodilo še letos.

Obredli ste že od klubov do najrazličnejših običajnih ali neobičajnih krajev – kakšni so odzivi in kako domače občinstvo sprejema vaše "profesorsko bluzenje" in ali vas vleče tudi čez mejo?

Res je, v zadnjih letih smo igrali ogromno. Nismo bili izbirčni pri lokacijah, tudi ko razmere za igranje niso bile najboljše. Pomembno je, da je občinstvo uživalo in je na koncu želelo še. Zelo smo veseli za podporo ljudi in radi bi se zahvalili vsem, ki nas spremljajo na tej poti. V prihodnosti pa si želimo igrati predvsem za širše množice, kjerkoli. Radi bi čim bolj širili našo glasbo in ta nepozaben ekstatični občutek v njej delili z drugimi še naprej.