Kot pove že sam naslov, skladba predstavlja refleksijo zadnje faze nekega odnosa, ko se peščena ura med dvema človekoma izteče in ju skupaj drži le še inercija. Včasih niti ne opazimo, da se je čas iztekel, saj 'konec' zakriva meglica navad in rutin, s katero se včasih slepimo tudi namerno.
Skladba Konec v glasbenem smislu predstavlja nov korak. Inštrumentalni del skladbe je samozadosten in odigra besedilnemu sporočilu vzporedno dramsko delo, v katerem glasbeni parti ponazarjajo bodisi vloge, bodisi razpoloženje, bodisi samo prizorišče. Že na samem začetku ciklična, razvezano odigrana kitarska fraza v kombinaciji z elektronsko podlago in klavirjem definira glasbeni prostor, v katerega je postavljeno dogajanje. Ponavljajoči dogodki (razvezana kitarska fraza) z redkimi svetlimi trenutki (posamezni toni klavirja) predstavljajo povprečnost vsakdana, ki ga le tu in tam zmoti manjša anomalija, ki pa ima lahko za nadaljnja dogajanja drastične posledice. Lomljenemu ritmu bobnov, ki že sam po sebi ustvarja napetost, pomagajo elektronski parti in zajedljiva kitarska linija. Edino olajšanje omogočajo angelsko odpeti spremljevalni vokali, ki delujejo bolj kot inštrument in orkestralen part v drugi polovici skladbe. Kaotična mešanica vokalnih elementov v finalu ponazarja povzetek dogajanja in mešanico občutkov, ko se vse skupaj konča.
"Konec je zgolj refleksija vsega, kar je okoli nas in okoli tistih, ki nam kaj pomenijo. Živimo v nekih kalupih obnašanja, ker nam to narekuje družba in ker smo sami ujeti v prehrambeno verigo, ki ji rečemo medsebojni odnosi. Žal. Vem, da še zdaleč nisem edini, ki to opaža in tudi doživlja/živi na tak način. Odnosi med dvema, bodisi med partnerjema, bodisi v odnosu starši – otrok ali prijatelj – prijatelj, so vedno bolj ujeti v navade in tečejo po nekih naučenih tirnicah," je povedal Rok in takoj dodal ...
"Upam, da se še kdo poleg mene najde v besedilu, ko na primer par, ki se ima sicer še vedno rad in se pozna do obisti, redno skupaj zajtrkuje, se srečuje z drugimi prijatelji, gre zvečer spat, zjutraj vstane, pride do točke, ko je vse skupaj le še rutina in se ne zna prebiti skozi oblake navad in zadihati s polnimi pljuči. Od tod tudi pridejo nespontani in celo zlagani objemi, ki so del obveznega repertoarja v odnosu, vprašaš pa se, ali sploh še kaj pomenijo. Ali sploh še kdo objame brez razloga, kar tako, in ker res tako čuti. In to ni objem za lahko noč, ki je zgolj objem za lahko noč. Ko ni treba na silo vztrajat, ker bo to zameril tisti drugi, na drugi strani. Dajemo neiskrene komplimente, ker mislimo, da si jih želi slišati druga stran, pojemo tisto, kar se nam servira, ker je to pač del bontona. In na koncu se zbudimo s čudnim priokusom v ustih, pri tem pa sami ne vemo, kdaj je prišel tja."
KOMENTARJI (17)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.