Besedilo in fotografije: Marko Kunst
Pot na Dunaj se je začela v ljubljanskem Tivoliju, kjer smo v oblačnem jutru upali predvsem na lepo vreme.
Pred stadionom in pred začetkom koncerta si je bilo mogoče kupiti razne izdelke z logotipi U2.
Gneča pred vhodom je postajala vse večja, bolj ko se je ura bližala 17. uri.
Nekateri so si med čakanjem na odprtje vrat privoščili pravi počitek ob kavici in jedači.
Vstopnice si je bilo potrebno zagotoviti že davno pred koncertom, saj so le-te bile takoj razprodane. Kljub temu pa so pred prizoriščem nekateri vneto iskali karte.
In končno so nas spustili v središče dogajanja. Pred nami se je pojavila velikanska scena, na njej pa pokriti instrumenti, saj je še vse kazalo na dež.
The Magic numbers so bili prva predskupina. Za njih je to bil prvi nastop pred tako veliko množico in na tako velikem prizorišču. Priznali so tudi, da še nikoli niso srečali U2-jev in da si nikoli niso mislili, da jih bodo.
Ko smo že mislili, da bodo na oder počasi prišli tisti, zaradi katerih smo dejansko prišli, nas je presenetila še druga predskupina. The Thrills so dobro ogreli sedaj že poln stadion Ernst Happel.
In potem se je vzdušje le še stopnjevalo. Glasba je postajala vse glasnejša in ko so ugasnile luči...
... so na oder prišli Bono, The Edge, Adam Clayton in Larry Mullen.
Začeli so z naslovno skladbo njihovega najnovejšega albuma Vertigo, ki je množici pognala kri po žilah.
Za tiste bolj zadaj in tiste, ki so sedeli na tribunah, so poskrbeli z velikimi ekrani. Na njih j bilo mogoče ves čas spremljati vse štiri člane skupine.
Adam Clayton se je med skladbo New year's day sprehodil po poti, ki je vodila proti sredini arene in po kateri so se legendarni glasbeniki približali svojim oboževalcem.
Scena je ves čas izražala pomen posameznih skladb. Tako je med skladbo City of blinding lights zažarela v tisočih barvah.
Pred skladbo Miracle drug se je Bono zahvalil vsem zdravstvenim delavcem po svetu, da skrbijo za življenja vseh prebivalcev tega planeta.
Elevation iz prejšnjega albuma je povsem obnorela vse ljudi. Bono nam je pustil, da smo del pesmi zapeli namesto njega.
Tudi Bono se je večkrat sprehodil pred oboževalci, ki so si najbolj želeli, da bi jim veliki borec za pravice podal roko.
Love and peace or else sta Bono in Larry zaigrala na manjšem odru sredi stadiona. Na koncu je celo Bono sam igral bobne.
Pri skladbi Sunday bloody Sunday se je na sceni pojavil napis coexist, ki pa je bil sestavljen iz verskih simbolov različnih ver. S tem so želeli poudariti na povezanost ljudi, ki se nikakor ne bi smeli razločevati glede na versko pripadnost.
Bono je z zavezanimi očmi zapel pesem The hands that built America.
Pri skladbi Running to stand still so na sceni odvrteli celotno Mednarodno deklaracijo človekovih pravic.
Pri skladbi Where the streets have no name je Bono spomnil na revščino v Afriki in poudaril, da lahko vsak posameznik pripomore k njenemu zmanjšanju.
Redni del koncerta so zaključili s skladbo One...
... a so bili kmalu nazaj z malce starejšo Zoo station.
Spektakel so zaključili tako kot so ga začeli - s skladbo Vertigo. Sledil je le še globok poklon in zahvala. Mi pa smo prizorišče zapuščali s polnim srcem in upanjem, da jih še kdaj vidimo v živo.
