Kanadčan Leonard Cohen, izreden pisec pesmi, poet, kantavtor in človek, ki se je na jesen življenja podal na turnejo, ker ga je v to "prisilila" življenjska situacija, ne deluje utrujeno. Nasprotno, deluje sveže, motivirano in poskočno. In kaj si občinstvo lahko želi več od človeka, ki je s svojim žametnim baritonom oziroma sedaj basom v srca oboževalcev po vsem svetu zakoličil "pesmi ljubezni in hrepenenja"? Kar smo pričakovali – to smo dobili. In še več.
Če spregledamo dejstvi, da je pred koncertom vladala manjša zmeda pred kioskom za vstopnice, nato pa še v dvorani, saj je veliko obiskovalcev (vključno z novinarji) dobilo vstopnice, na katerih je pisalo "prosta izbira sedežev", nato pa so jih oziroma so nas s stolov seveda "metali" tisti, ki so cifre sedežev seveda imeli, ter odmevajoči zvok, ki mu je kljub čisti zvočni sliki manjkalo jakosti, ni bilo pomanjkljivosti.
Cohenu lahko le "damo klobuk dol", tako kot ga je dal sam nekajkrat med nastopom. Da je življenjski in si ne dela utvar, je priznal tudi sam, saj je že po nekaj pesmih dejal, kako počaščen je, da je prišel v Ljubljano, da bodo z zasedbo dali vse od sebe, tudi zato, ker "se najbrž ne bomo več videli".
Obiskovalci, mnogi izmed njih so ga videli že poleti v Zagrebu, so se izkazali za izredno potrpežljivo publiko, saj so pozorno poslušali in se odzivali ob njegovih songih, sploh če vemo, da je koncert (z 20-minutnim premorom) trajal okrogle tri ure in pol.
Nekateri so odšli že po "uradnem" delu, nevedoč da bo Cohen ponudil še tri dodatke, v katerih so sledili njegovi največji hiti. Od otvoritvene pesmi Dance Me to the End of Love, prek Bird on a Wire, Everybody Knows, Chelsea Hotel #2, Tower of Song, Suzanne, Sisters of Mercy pa do Hallelujah je občinstvo, zanimivo, prvič vstalo na noge in z njim zapelo šele ob prvem dodatku oziroma pesmi So Long, Marianne. Drugi dodatek je primerno končal s Closing Time, tretjega pa pričel z besedami "poskušal sem vas zapustiti, ne tajim" v pesmi I Tried To Leave You, zares pa se je poslovil z Ain't No Cure for Love okoli pol polnoči.
Kaj povedati o poskočnem dedku, ki kaže od 15 do 20 let manj, kot je star v resnici? V bistvu se lahko "zahvalimo" njegovemu prejšnjemu (prevarantskemu) menedžerju, ki ga je spravil ob denar, da mora Cohen sedaj, ko že počasi drvi proti osemdesetim, še vedno nastopati. Hvala bogu, lahko porečemo po videnem in slišanem. Cohen pravzaprav s svojim globokim glasom govori tako, kot poje. Kar pomeni, da četudi bi samo govoril in bi ga v ozadju poslušali glasbeno spremljavo, ne bi nič manj uživali. Tako ali tako se njegove pesmi, veliko večino najbolj poznanih je seveda izvedel, berejo in delujejo kot zgodba njegovega življenja.
Njegov mladostni duh, iskrivost in nalezljiva energija so prepričali slehernega navzočega v dvorani, četudi je bil morda kdo od obiskovalcev bolj utrujen po krepkih treh urah nastopa kot prvi protagonist večera. Teme, kot so ljubezen, vera, hrepenenje, usoda in tako naprej, namreč le redkokdo zna na tak način in v takšni meri preliti v songe. Vse to pa je po zaslugi neverjetno doživete in iskrive interpretacije tudi doseglo maksimalen učinek. Njegov otožni in melanholični glas namreč sede v srca poslušalcev. In kdor začuti njegovo iskrenost in nesebično ljubezen, je nedvomno bogatejši za eno od poglavitnih stvari, ki bogati naša življenja. Leonard Cohen, iz srca hvala!
KOMENTARJI (34)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.