Finci dobro 'žagajo'!

Primorska pevka Lara Baruca oz. po novem Lara-B, je imela tokrat nalogo, da ogreje publiko. To ji je več ali manj uspelo v tričetrturnem nastopu, v katerem je predstavila udarno mešanico novejših in starejših skladb.

Poleg trših zvokov, kakršne najdemo tudi na njenem zadnjem albumu Mindhacker, se je Lara predstavila tudi v precej sveži in odštekani odrski podobi.

Metalski napad klasičnih instrumentov ...

... bi lahko označili glasbo Apocalyptice, ki so v avditoriju Križank udarili nekaj minut po deseti uri. Eicca Toppinen, Paavo Lotjonen in Perttu Kivilaakso (ki jim na živih nastopih pomaga še Antero Manninen, ki nenhno nosi skrivnostna črna očala), so že pred desetletjem odkrili popolnoma svojo zvrst glasbe. Takrat so izdali album (Plays Metallica by Four Cellos) s priredbami pesmi Metallice, ki jim je poleg edinstvenega klasično-metalskega zvoka tudi hitro prinesel številne oboževalce in množico prodanih plošč. Nato so izdali še plošče Inquisition Symphony (1998), Cult (2000), Reflections (2003) in Apocalyptica (2005).

Tokrat so se sprehodili čez dvojno kompilacijsko ploščo Amplified: A Decade Of Reinventing The Cello, ki je skupaj z DVD izdajo The Life Burns Tour, izšla 26. maja letos. Brez dvoma so tudi tokrat največji vtis naredili prav s priredbami pesmi Metallice, s katerimi so zasloveli.

V dobri uri in pol se je tako zvrstilo precej skladb iz njihove desetletne kariere, med katerimi so bile najbolj z navdušenjem sprejete Nothing Else Matters, Enter Sandman, Master of Puppets, Seek and Destroy (vse priredbe Metallice), vmes se je prikradla Sepulturina Inquisition Symphony, pozabili pa niso niti na svoje stvaritve kot sta Path No. 2 in Repressed.

Težko je spregledati dejstvo, da Apocalyptica najbolje delujejo prav na živih nastopih, saj je prek CD in DVD predvajalnikov zelo težko oz. nemogoče podoživeti energijo, ki jo ti čarovniki s klasičnimi instrumenti, oddajajo na odru. Poleg tega pa nastope začinijo z veščim metalskim 'čupanjem', ki ga obvladata Perrtu in Eicca, slednji pa je med posameznimi skladbami poskrbel tudi za simpatične komentarje in napovedi v 'finski' angleščini. Skupino odlikuje izvrstna izvedba, marsikaterega ljubitelja tega klasičnega instrumenta pa je zagotovo navdušila tudi hitrost, s katero 'žagajo' po strunah. Vse skupaj dopolni še izvirna odrska podoba, impresiven ples reflektorjev in čistoča zvoka.

Po koncu uradnega dela, so v prvem dodatku zaigrali tudi znamenito skladbo Hall of the Mountain King, norveškega skladatelja Edvarda Griega, ki jo je sicer napisal že konec 19. stoletja, in sicer za Ibsnovo dramo Peer Gynt.

Po vztrajanju publike in navdušenem skandiranju, se je skupina vrnila še drugič in zaigrala pesem Seeman, ki so jo priredili po uspešnici skupine Rammstein. Kot singel so jo sicer leta 2003 posneli z nemško punk babico Nino Hagen, tokrat pa je izzvenela kot spokojen zaključek prijetnega klasično-metalskega druženja.