Po dvajsetih letih se je v Slovenijo ponovno vrnil Mark Knopfler, nekdanji vodja skupine Dire Straits. Tokrat je s petčlansko spremljevalno skupino predstavljal svoj zadnji studijski album Shangri-La, ki je izšel konec lanskega leta.
Koncert je začel s pesmijo Why Aye Man, obiskovalce dvorane Tivoli pa je dokončno predramil z zimzeleno uspešnico Dire Straits iz osemdesetih Walk of Life.
Vzdušje se je stopnjevalo s samostojnima uspešnicama What It Is in Sailing to Philadelphia. vrhunec prvega dela koncerta pa sta bili uspešnici njegove nekdanje skupine Romeo in Juliet in seveda nepogrešljiva Sultans of Swing, ki jo je zaigral zelo natančno in živahno - kot v mladih letih.
V vmesnem delu so si Mark in sotrpini po znani angleški tradiciji privoščili čaj, nato pa v nekaj akustičnih pesmih predstavili naklonjenost tradicionalni country glasbi. Pesmi so sicer izzvenele milozvočno, a so koncert nekoliko umirile.
Seveda pa je temperatura spet narasla, ko so se povrnili v rockovske vode. Uradni del so zaključili z epsko Telegraph Road, po neskončnem navdušenju publike pa je logično sledil še dodatek.
Po dobrih dveh urah kitarskega mojstrstva je po pričakovanjih zaigral še himni, verjetno največji uspešnici Dire Strais, Brothers In Arms ter Money For Nothing, katerima je dodal še So Far Away.
Na svoj račun so prišli predvsem starejši Knopflerjevi privrženci, ki so se lahko znova prepričali, da njegova karizma ne sloni na showu (sicer vsa pohvala lučkarjem), temveč na zvoku kitare, ki ga zna tako mojstrsko in nevsiljivo zliti v popolno zvočno podobo svojih pesmi.
Ob dejstvu, da je bila publika večinoma iz srednje in starejše generacije, velja tudi poudariti, da je bilo enkrat za spremembo opaziti občutno manj vreščečih najstnic in najstnikov. Večer je tako minil predvsem ob izvrstni glasbi in popolni izvedbi.
