Urban Zorko: 'Človeka osrečuje ukvarjanje s poljem, ki ga lahko obvlada. Iz katerega zraste nekaj plodnega'

"Čuti se ena energija."

"Prej smo se samo pozdravljali. Včeraj mi je prinesla večerjo, zame in za ženo."

"To je terapija, da imaš koga, s komer se lahko pomeniš."

"Če ne bi imel vrta, bi zdaj gledal televizijo ali sesal."

Ampak od Jaška nazaj k Zeleni utopiji. Zakaj dokumentarec o skupnostnem vrtu?

Leta 2012 je bil Maribor evropska prestolnica kulture in z Markom, mojim soustvarjalcem, sva imela nalogo, da delava krajše videoprispevke. Bila sva ambiciozna in s skromnimi produkcijskimi sredstvi, ki sva jih imela, sva želela narediti čim več. Za projekt skupnostnega vrta sva izvedela, ker je nastajal v okviru Maribora kot evropske prestolnice kulture. Lahko bi le posnela promocijski material, ker je to vsekakor projekt, ki je dober in hvale vreden. Ampak mislila sva, da lahko narediva več. Da bo zagotovo prinesel zanimive človeške zgodbe. Tako sva snemala eno leto. Od januarja do januarja.

Kako so se ljudje odzvali na to, da so snemani?

Ves čas sva s seboj nosila fotoaparate in stojala, četudi marsikdaj z njimi sploh nisva snemala. Po mesecu ali dveh so se ljudje navadili. Sčasoma je postalo vseeno, ali snemava ali ne. Čas ti pomaga. Veliko časa moraš preživeti s temi ljudmi in sčasoma jim vse skupaj postane normalno. Tako kot tista zelenjava in rožice postaneš še ti s svojo opremo del okolja.

Obema z Markom nama je bilo všeč, kako je ljudi pripeljal skupaj. Predvsem pa je bilo pozitivno, da projekt ni bil zastavljen kot socialen v smislu, da bi podarili kos zemlje najrevnejšim prebivalcem. To je tudi lepo in plemenito, ne pa tudi najpametnejše, ker bi nastal še en geto. Tega imaš že tako v vsakem mestu, ker vedno v enem delu živijo ljudje, ki so revnejši. S tem bi ga samo repliciral. Njihova ideja je bila, da vrt lahko dobijo tudi tisti, ki jih imajo mogoče že pet, če so zmožni urejati še šestega. S tem so na enem mestu zbrali različne ljudi iz različnih slojev, ki so med seboj stkali socialne vezi, ki jih sicer zaradi svoje razslojenosti ne bi. In s tem lahko zraste nekaj novega. Lahko nekdo nekomu ponudi službo itn.

Kakšne ovire mora preseči takšna novonastala skupnost, da bi lahko res zaživela v tako imenovani zeleni utopiji? Torej v družbeni ureditvi, ki bi bila dobra ali boljša za vse.

Ovira je tista najbolj klasična. Ko ti staro ni všeč in bi se lotil nečesa novega, se pred teboj odpre praznina. Kaj je zdaj to novo? Nastopi strah. Takšna skupnost ima gradnike nečesa novega, vendar mora to novo še zgraditi. In ovira, ki se pojavi, je, da se, ko bi morali reagirati na nov način, zatečemo v stare vzorce. Mi mislimo, da se nam zli vzorci vsiljujejo, ampak se k njim vedno znova zatekamo sami, ker v enem trenutku ne vemo, kako bi se odzvali na nov način. Tej skupini ljudi so dali idejo in jo tudi zgradili do neke mere. Od tam naprej pa so oni lahko s tem delali, kar so hoteli.

Je lahko nastanek takšnega skupnostnega vrta metafora boja za neko boljšo, pravičnejšo družbeno ureditev?

Ne bi rad filma preveč usmerjal, ker je narejen zato, da si ga vsak pogleda in iz njega vzame, kar si želi. Ampak zagotovo je to zgodba o skupinskem početju nečesa, o skupini, ki se poda v novo dogodivščino. In na ta način je lahko model za vse novo, česar se mi kot država in civilizacija lotevamo. Je pa res vrt tak starodaven arhetipski model družbe, da se v resnici tudi meni zdi, da se ta metafora ponuja kar sama po sebi.

Ko je ideja dobra za vse, si misliš, da ne more iti nič narobe. A iz izkušenj vemo, da vedno gre nekaj narobe.

Vsaka nova ideja ima žrtve. Vedno so žrtve. Po možnosti takšne, ki si tega ne zaslužijo. V filmu sta to dve mamici samohranilki. Onidve nikakor nista brezmadežni žrtvi, sta pa najbolj ogroženi od vseh in ravno po njiju dveh pade, čeprav sta to mogoče potrebovali najmanj od vseh.

Tudi vaš drugi film Jašek ima junaka, ki je izpadel iz igre.

Ali pa je morda mislil, da je v igri, pa niti nikoli ni bil.

Na pamet mi je padla alegorična slika nekoga, ki je v jašku. Nisem je zares pobral iz kakšne izkušnje ali zgodbe, ki bi jo slišal. Pomislil sem na ta prizor in deloval mi je kot alegorija za nekaj, kar sem čutil kot neko stanje generacije. Osebno sem bil v nekem obdobju, ko kot freelancer ali študent, ki večno končuje diplomo, ostajaš v neki praznini. Ves čas nekaj delaš in iščeš, ampak nikoli zares nekam ne prideš. Znajdeš se v takšni večno malo tesnobni situaciji.

Kako ste izbrali mimoidoče, ki slišijo krike junaka in pogledajo v jašek?

S to prvo sliko je nato prišla ideja, da obstaja neka pot, čeprav sam junak ne more po njej. Namesto tega svet potuje mimo njega. Nisem pa želel potem na čisto vsak obraz nalepiti jasno idejo. To sem hotel pustiti odprto, ker je že sicer film pomensko dovolj zaprt. Nisem ga želel zapirati še na tej ravni.

Za ta film ste napisali scenarij. Kaj vas navdihuje, ko pišete?

Mene zanima, kako si opomenjamo življenje s tem, da si pripovedujemo zgodbe. Te lahko na nas vplivajo na dober ali slab način. Če si denimo pripovedujemo, da je v tej državi zelo slabo in si to rečemo desetkrat, si bomo s tem skrojili svet, v katerem bomo živeli.

Ko že govoriva o slabih navadah - eden izmed starih vzorcev, h katerim se zatekajo sodelujoči v skupnostnem vrtu, je postavljanje ograj. Smo ljudje nagnjeni k postavljanju ograj in zapiranju ljudi v jaške?

Mislim, da je najbolj grozno, da se jaški in ograje do neke mere zgodijo sami od sebe. V smislu, da so plod situacije, ko ljudje ne razmišljajo dovolj, kaj bodo s svojim dejanjem nekomu naredili. In to se potem kot lego kocke sestavi v ograjo ali jašek. Banalnost tega je, da se to zgodi in mi tega ne opazimo. Ker nekdo postavi eno kocko, drug jo premakne, tretji doda še eno kocko. Prelaga se odgovornost in naenkrat smo pri ograji in jašku.