Načrtno uničili okoli 2200 kostumov

Igralska zasedba

Zaradi zahtevnosti projekta niti ena vloga ni bila zapolnjena brez avdicije. Vsaka je trajala okoli tri ure, ne glede na to, kako znano igralsko ime se je potegovalo za vlogo. Končno igralsko zasedbo pa predstavljajo:

Hugh Jackman, ki je avdicijo opravil že okoli devet mesecev pred začetkom snemanja. Nad predstavo je bil navdušen že prej, videl jo je trikrat, eno od pesmi je celo pel na avdiciji takoj po zaključku dramske šole.

Russell Crowe, ki se je na avdicijo iz vraževernosti odpravil peš, čeprav je zunaj lilo kot iz škafa. Na avdicijo je prišel premočen do kože.

Anne Hathaway, ki je z Nesrečniki živela, še preden so jo povabili k sodelovanju. Ko je bila stara sedem let, je njena mama igrala delavko, občasno pa tudi Fantine na ameriški turneji muzikala. Delu se je predala z vsem srcem. Dovolila je, da so v prizoru striženja postrigli njene lase in da bi bila bolna Fantine čim bolj verjetna, je že sicer vitka igralka še dodatno shujšala. V petih tednih je izgubila več kot 15 kg.

Amanda Seyfried, ki se je z izjemnim glasom izkazala že v muzikalu Mamma Mia in je Nesrečnike poznala že od prej. Pri 11 letih si je ogledala odrsko uprizoritev, potem pa je pri 15 letih igrala Cosette v šolski predstavi.

Igralsko zasedbo dopolnjujejo še Samantha Barks, Sacha Baron Cohen, Helena Bonham Carter, Aaron Tveit, Daniel Huttlestone, Isabelle Allen, Natalya Wallace, Jean Valjean in Frances Ruffelle.

Drobne zanimivosti

Vse petje so posneli v živo, na samem snemanju, ne v studiu.

Tovarna in bolnišnica sta posneti v vrvarni, zgrajeni konec 18. stoletja, ki je še edina tovrstna zgradba na svetu in v kateri so izdelali vrvi za Nelsonovo ladjo. Tokrat so oblasti tudi prvič dovolile snemati v njej.

Rdečo četrt, kraj Fantininega propada, so izdelovali osem tednov in jo popackali z devetimi tonami morske trave, desetimi tonami peska in blata ter številnimi vrečami odpadkov z londonske tržnice.

Za zaključno barikado so pokupili na stotine kosov starega pohištva iz Walesa in celo Belgije.

Ker v Parizu večina zgradb iz sredine 19. stoletja ni več tako vidna, da bi jih lahko verodostojno posneli, so pariške ulice zgradili v studiu. Okoli 200 tesarjev je delalo skoraj deset tednov.

Za statiste so morali izdelati okoli 2200 kostumov, ki so jih potem načrtno uničili – trgali, rezali, parali in celo zažigali, da so dosegli zaželeni učinek bede. Pozoren pogled razkrije, da barvna paleta oblačil skozi ves film poudarja barve francoske zastave – rdečo, belo in modro.