Se še spomnite, kako je bilo sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je cela družina – po možnosti še pes ter tona opreme stlačila v fičkota in se radostno opravila nekam neznano na morje?

Ko smo iz avtomobilskega predala izvlekli velik, neroden (večkrat zguban in pomečkan) zemljevid in s prstom šli po narisani črti – ter upali, da smo resnično na tej narisani črti? Nam, otrokom, se je to zdelo zanimivo, biti izgubljen nekje na poti na morje ... kakšna avantura! Toda, si lahko predstavljate, da ste se takrat res (lahko) izgubili?

Lev: Dolga pot domov

Tehnologija rešitev ali poguba?

Če se je Saroo kot otrok izgubil zaradi tudi manka današnje tehnologije, pa je kot odrasel lahko posegel po modernih orodjih in se lotil iskanja svojega pravega doma, tehnologija je tako v tem primeru predstavljala močno, pozitivno orodje v iskanju sreče. Film, ki se začne skoraj pravljično, nas v dokumentarnem slogu popelje v svet malega indijskega otroka, ki ga je upodobil 8-letni Sunny Pawar, ki je prvič v svojem življenju stal pred kamero. A Garth ima občutek za igralce, kajti Sunny je vlogo odigral odlično in gledalcem dobro pričaral izgubljenost, strah, a tudi otroško radost in pogum.

Zasedba Dev Patel, Nicole Kidman, David Wenham, Priyanka Bose in Rooney Mara ni razočarala. Še posebno izstopa Kidmanova, ki se je za vlogo pripravljala tudi tako, da se je pred snemanjem povezala z materjo, ki je posvojila malega Sarooja. Nenazadnje pa je to njena zelo osebna vloga, kajti tudi sama ima dva posvojena otroka. Čeprav Patel še vedno igra v dokaj stereotipnih vlogah, pa v vsaki vlogi pokaže nekaj novega. Tudi v Levu ni drugače, Patel zna ujeti prava čustva, zaradi katerega je lik verjeten in kredibilen.

Režiser je 300 strani biografskega romana A Long Way Home raztegnil v dve uri, zaradi tega je začetni del filma na trenutke rahlo razvlečen in oči začnejo begati po platnu, toda bogata fotografija Indije dovolj zaposli naše čute, da se ne začnemo dolgočasiti. K avtentičnosti filma pa ne pripomorejo samo igralci in scene, ampak tudi sam jezik hindi, ki je zadnja leta lepa osvežitev v filmski industriji – se spomnite filma Gejša iz 2005? Drama, posneta po istoimenskem romanu, avtorja Arthurja Goldena? Film je osvojil tri oskarje, kljub temu da je vse ovito okoli Japonske – da je film japonski, pa je bil jezik angleški – seveda je to logično, Hollywood je le Amerika ... A zadnja leta se veter vendarle obrača, in slišati avtentični jezik je res nekaj osvežujočega.

Film se poleg intimne zgodbe posameznika obregne tudi ob pereč pereč v Indiji. Vsako leto v Indiji namreč izgine več kot 80 tisoč otrok, na ulici pa jih živi več kot enajst milijonov, s pomočjo filma je želel režiser opozoriti tudi na to perečo tematiko, ki se vleče že desetletja ... Pojavlja pa se vprašanje, ali je s tem dejansko kaj dosegel? Ne nazadnje smo ljudje zelo dobri v tem, da si zatiskamo oči ... film smo pogledali, morebiti potočili kakšno solzo, nekaj ur ali celo dni govorili o krivicah, se trkali po prsih (toda globoko v sebi bili veseli, da nam ni treba živeti v takšnih razmerah) ... nato pa je prišel nov film, nova solzica ... dejanja pa so bila pozabljena.

Če potegnem črto ...

Film nas popelje skozi hrepenečo toplino družine, nato pa nas zasuje z grobostjo, nočno moro otrok in indijskih ulic ter resničnostjo, za katero menimo, da se nas nekako ne tiče – da je to tam nekje drugje, na drugem koncu sveta, da so drugi odgovorni za to ... A velike, solzne oči trpečih otrok so dobro ogledalo.

Film pa tiho izpostavi še nekaj, kar mogoče ni vidno na prvi pogled – čeprav je svet s pomočjo tehnologije postal dejansko majhna vas, da nam je vsaka stvar dobesedno na dosegu rok, so ljudje čedalje bolj nesrečni in izgubljeni. Tehnologija nas požira, družbena omrežja nas le navidezno združujejo, osamljenost in iskanje bistva pa postaja del vsakdana. Kljub urejenemu življenju, kljub ljubeči družini, kljub brezskrbnosti, zasičenosti ... še vedno nekaj manjka. Mogoče pa bi morali odložiti naš pametni telefon in se znova izgubiti na poti na morje?