Elvis Kudič: Poskusite, MasterChef vam bo spremenil življenje!

Moja želja je iz mladosti, ko sem bil otrok. Gledal sem tuje oddaje MasterChef (MC), pa sem si rekel, da bom nekoč nastopil v tej oddaji, da bi postal MasterChef. Na podlagi tega sem se odločil, da zberem pogum in poskusim, čeprav drži, da so me pravzaprav prijavili prijatelji.

Lahko rečeš, da si imel svojo misijo, nalogo v oddaji?

Po svoje sem šel povsem na "blef", nisem se pripravljal, da bom šel, in sem sproti improviziral, čeprav hodim na gostinsko-turistično šolo in me ljudje sprašujejo oz. domnevajo, da imam določeno podlago. Imam osnove, ki jih ima vsak amaterski kuhar lahko tudi doma. Moraš pa pri sebi imeti željo po napredku, radovednost, da dobiš sliko o tem, kaj sploh je kulinarika, in se začneš poigravati z okusi.

Na kupu ste bili kar prijetna druščina, nekaj močnih adutov, pa nekaj pisanih likov, kot sta Lucija, Salome ... ki sta bili najprej povprečni, a sta nato presenetili. Kako si se počutil, ko ste se prvič srečali, in kaj te je prešinilo, kakšen izziv ti je bil?

Moja prva reakcija je bil kar malce šok, koliko dejansko moraš vedeti, da lahko greš v naslednji krog, potem pa sem začel prebirati knjige, gledati YouTube tutoriale. Daleč pa se da priti tudi s tem, da poslušaš sodnike, kar sta dokazala Lucija in Salome. Ko so mi rekli, da je eden že napisal kuharsko knjigo, eden pa je dejal, da piše kuharski blog, sem se vprašal, kaj delam tukaj, mene bodo povozili. A v MC ne smeš razmišljati o drugih, temveč o sebi, saj si v oddaji zaradi sebe. Nisem se obremenjeval z drugimi, temveč s tem, kaj bom pokazal sam.

Se ti zdi, da si z oddajo več dobil v smislu kreative, priprave jedi, idej ali morda tudi v smislu, da imaš postavljen časovni okvir, kar je pravzaprav pritisk, da nekaj pripraviš kaj najbolje, kar se od tebe tudi pričakuje?

Predvsem v MC pridobiš "timing", časovni pritisk, da se z njim lahko lažje kosaš, dobiš predstavo, kaj lahko v določenem času narediš oz. dostaviš. Ko pogledam nazaj, kar težko verjamem, da sem npr. v pol ure lahko naredil tak krožnik, ko sem ga. Tako potem vidiš svoje zmožnosti. Hkrati pa dobiš samozavest in širino glede kulinarike. Celovit pogled na to.

Skozi oddajo si napredoval bolj in bolj, od začetne rahle zaletavosti in nesamozavesti pa do mojstrovin, ki si jih pokazal proti koncu. Česa si bil osebno najbolj vesel, kaj ti je oddaja dala, samopotrditev, dvig samozavesti, prepoznavnost, stopničko naprej v karieri?

Celotna izkušnja mi je dala trdo kožo, samozaupanje vase, da točno vem, kaj delam, ter da stojim sam zase in se ne pustim, da me drugi prepričajo s svojimi odgovori ali predlogi. Da ljudje ne hodijo po meni, da stojiš sam zase. Seveda pride tudi nekaj prepoznavnosti, sicer pa mi osebno največ pomeni potrditev, da to zmorem.  

Koliko je v oddaji tistega, kar doživite vi, kot udeleženci, in kar dejansko vidimo gledalci, se ti zdi ta razlika očitna in kako gledaš na to?

Gledalci ne vidijo povsem celovite slike, kaj se nam kot udeležencem dogaja v oddaji, gledajo in vidijo pač samo tisto, kar je končni izdelek, zmontiran in prikazan v oddaji. Na snemanju smo doživeli precej več, saj smo bili tam cele dneve, doživeli smo veliko dobrih in tudi slabih trenutkov. Tri mesece biti z ljudmi skoraj 24 ur na dan, sedem dni na teden, je kar težko, a prav tako ljudi najbolje spoznaš. Veliko zanimivega se je zgodilo tudi, ko kamere niso snemale, morda bi morale posneti ravno takrat, ko je morda kdo prišel najbolj do izraza, njegova pristnost. Vseeno pa kamere in montaža dobro prikažejo efekt, kako je kuhati pod pritiskom, drama s časom, ki jo udeleženci doživljamo.

S Saro in Salome ste se kar spoprijateljili, se še vedno družite, lahko vas spremljamo na Facebooku ...

Seveda, s Saro sva nedavno skupaj kuhala na Primorskem, Lucija me je povabila na Odprto kuhno, sva šla skupaj degustirat, bil sem tudi na njeni predstavi. Se družimo, saj smo se spoznali ob edinstveni izkušnji za vse življenje.

Sodniki so se nekajkrat na koga spravili, konkretno skritizirali, se ti je zdelo kdaj preveč ali je to vse bolj v smislu spodbude, da bi od vsakega izvlekli kar največ?

Oni so dejansko kot enciklopedija znanja, bili so postavljeni tja, da nas naučijo in nam dajo neko znanje. Potem pa je odvisno, kako to vzameš, ali te kritike negativno prizadenejo, pa ga želiš nekam poslati, ali pa vzameš kot sporočilo, da moraš nekaj popraviti, spremeniti. Oni so po mojem vse delali z dobrimi nameni, tudi če so koga vzeli malce na piko, mene recimo Luka, a sem to vzel v smislu, da je hotel iz mene iztisniti maksimum, da lahko pod njegovim pritiskom pokažem, da sem dejansko zmožen.

Na koncu si se pomeril s Saro, nesla te je pravzaprav sladica. Si se kaj sekiral, si očital, bi zdaj naredil drugače, ali si v glavnem zadovoljen, kar si pokazal in kako si se boril?

Še danes trdim, da mi ni samo sladica odnesla zmage, da je bilo še kaj drugega, a se ne bi spuščal v to. V finalnem dvoboju mislim, da sem se s predjedjo in glavnim hodom dokazal, da sem material za MasterChefa, kot sem edini dobil desetko za glavno jed. Tudi pri sladici so sestavine in okusi "štimali", morda pa ni bilo vizualno ravno vrhunsko, a sem vseeno pokazal kvaliteto, da naredim iz nemogočega mogoče in nisem obupal. Seveda sem bil nervozen, a imam le 20 let, težko sem se zbral, a sem dostavil sladico tudi v finalu. Čez nekaj mesecev sem sicer bil malce žalosten, saj nisem izpolnil cilja, ki sem ga imel kot otrok, a še vedno upam in sanjam, da bom nekoč postal čisto pravi MasterChef.

Se ti je, poleg Sare, še kdo zdel resni tekmec v borbi za zmago?

Mojca, ki je imela tehniko "v nulo", a se ni ravno najbolje kosala s pritiskom. Sčasoma pa je bilo opaziti, da ji je zato tudi nekoliko padla motivacija. Ker je biti tri mesece od doma, brez družine, kar težek zalogaj, je včasih težko ohraniti fokus. Si pa nisem predstavljal, da bo med "top 5" tudi Salome. Nisem vedel, da je toliko zmožna in da lahko toliko napreduje.

Si razmišljal, če bi zmagal, kako bi porabil, vložil denar od nagrade?

Pravzaprav v šov nisem šel zaradi denarja, a ko se je to zgodilo, sem na koncu začel malce razmišljati. Zagotovo bi se usmeril v šolanje, sploh v tujini je šolnina zelo draga, ker imam samo mamo, so te sanje zelo težko uresničljive. Zagotovo bi denar vložil v izobraževanje.

In kako ti zdaj sodelovanje v oddaji pride prav, kako si unovčil 2. mesto, kako se ti uresničuje tvoj osebni načrt, kako je s ponudbami?

Sem tiha voda, raje počakam, dokler se stvari ne zgodijo in jih potem lahko povem naglas, da ne bi govoril prezgodaj, če slučajno kaj pade v vodo in potem izpadem čudno. Imam ponudbe, delam načrte, trenutno sodelujem s čokoladnico Chocome, ki počasi prodira v Slovenijo, hkrati pa je prvič, da lahko Slovenci poskusijo "blond" čokolado. Niso samo bela, temna in mlečna, obstaja tudi blond, ki ima karamelast okus.

Verjetno marsikoga mika, da bi poskusil v MC, kaj jim lahko svetuješ (glede na svojo izkušnjo), na kaj naj se osredotočijo, kaj jih lahko prepriča, da se ojunačijo in prijavijo?

Predvsem morajo imeti močno osebno željo in naj ne pričakujejo, da to samo skuhaš, temveč da predstavljaš tudi osebnost, karakter, svojo zgodbo. Ker je sestavni del oddaje MasterChef. Glede priprave ni panike, tudi jaz se nisem, pa sem prišel do finala. Moraš kuhati s srcem, poslušati sebe in verjeti, da kar delaš, da je to to. Vsakdo, ki zna vsaj malo kuhati in ga malo zanima, naj poskusi, saj mu bo to spremenilo življenje.

Moja največja želja je, da bi delal nekaj v povezavi s kulinariko in televizijo, saj mi je najbolje to, da lahko prodajam svoje znanje in sem kreativen. Ne vidim se zaprtega v neki kuhiniji, da kuham za sto ljudi. Sem kreativec in ustvarjalec. Vidim se v svoji kuharski oddaji, morda pa bom kdaj še na kakšen drug način sodeloval z oddajo MasterChef, nikoli ne veš.

Ena hitra ideja za martinovo kosilo, s tvojo osebno noto?

Brez račke ni martinove pojedine, jaz bi jo pekel v pečici in glaziral z medom za hrustljavo skorjico, zraven gre seveda sladko rdeče zelje s hruškami, cimetom in janežem. Morda bi dodal zeleno polento, da bi bile barve od vijoličaste, rumene do zelene.