Film/TV

25. Liffe: Filmi, ki jih je treba gledati izključno v kinu

Ljubljana, 21. 10. 2014 17.09 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 2 min
Avtor
T.Š./STA
Komentarji
2

Rdeča nit letošnje jubilejne, 25. izdaje Liffa, bodo filmi, katere je treba gledati na velikem platnu. Gre za filme retrospektive Veliko platno, uvodni film bo zato ravno film "Playtime" režiserja Jacquesa Tatija iz leta 1967. Liffe pa bo letos ljubiteljem filma ponudil kar 119 filmov.

Birdman (režija Alejandro Gonzales Inarritu)
Birdman (režija Alejandro Gonzales Inarritu) FOTO: Liffe

Ljubljanski mednarodni filmski festival (Liffe) bo v svoji 25. izdaji filma željnemu občinstvu v Ljubljani in Mariboru med 12. in 23. novembrom postregel z celo kopico filmov, 98 je celovečernih, 21 pa kratkih. Po besedah programskega direktorja festivala Simona Popka se rdeča nit letošnjega Liffa navezuje na retrospektivo Veliko platno, iz katere je tudi otvoritveni film Playtime Jacquesa Tatija iz leta 1967, ki ga bodo predvajali s 35-milimetrskega filmskega traku. Retrospektiva Veliko platno vključuje filme, za katere strokovnjaki menijo, da jih je treba gledati izključno v kinu. Kot je Popek dejal na novinarski konferenci, je na to pomembno opozarjati v času, ko ljudje filme gledajo na drugih medijih. Gledalci si bodo lahko ogledali filme slovitih režiserjev kot so Alejandro Gonzalez Inarritu, Mike Leigh, David Cronenberg, Abel Ferrara, Wim Wenders in številnih drugih v sekcijah Perspektive, Predpremiere, Kralji in kraljice, Ekstravaganca, dve avtorski retrospektivi, pa otroški Kino Balon in prikazi kratkih filmov v treh večerih.

Za nagrado vodomec se bo v Perspektivah potegovalo deset svežih filmov mladih avtorjev. Med njimi so hanekejevski sodobni horor Lahko noč, mamica režiserke Veronike Franz in Severina Fiale, senzacija filmskega festivala Sundance Ritem norosti v režiji Damiena Chazelleja ter film Jeana-Charlesa Hueja, triler s pridihom dokumentarnega o življenju Romov na severu Francije, Požri svoje prednike, pa veliki zmagovalec letošnjega puljskega filmskega festivala Številka 55 v režiji Kristijana Milića ter film brez besed, v katerem se akterji sporazumevajo izključno v gluhonemi govorici, Pleme, ki ga podpisuje Miroslav Slabošipcki. Najbolj oblegana sekcija na Liffu so vsako leto Predpremiere, kjer bo predvajan tudi film edinega slovenskega režiserja na festivalu med celovečerci, avstrijsko-slovenska koprodukcija Gozdovi so še vedno zeleni, katere režijo podpisuje Marko Naberšnik. V tekmovalnem programu kratkih filmov bo mogoče videti eksperimentalni portret pesnika Tomaža Šalamuna Vsak pravi pesnik v režiji Nejca Sajeta in Jeffreyja Younga.

Najbolj iskani mož v režiji Antona Corbijna, v eni zadnjih vlogi pa preminuli Philip Seymour Hoffman.
Najbolj iskani mož v režiji Antona Corbijna, v eni zadnjih vlogi pa preminuli Philip Seymour Hoffman. FOTO: Liffe
V sekciji Kralji in kraljice bodo med drugimi prikazani film Najbolj iskani človek Antona Corbijna, v katerem v enih svojih zadnjih vlog nastopa Philip Seymour Hoffman, novi film režiserja Darwinove nočne more Huberta Sauperja Prihajamo v miru ter dokumentarni portret Wima Wendersa in Juliana Ribeira Salgada Sol zemlje. Avtorski retrospektivi bosta posvečeni nedavno preminulemu velikanu sovjetskega in ruskega filma Alekseju Germanu ter švedskemu režiserju mlajše generacije Rubenu Östlundu. Na Liffe so vabljeni tudi najmlajši gledalci, v programu Kinobalon jim bodo letos postregli s šestimi filmi, med katerimi bosta dva sinhronizirana v slovenščino, švedski film Emil iz Löneberge bo sinhroniziran celo v živo.
Gozdovi so še vedno zeleni (režija Marko Naberšnik).
Gozdovi so še vedno zeleni (režija Marko Naberšnik). FOTO: Liffe
UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10

KOMENTARJI (2)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

janezpodre
22. 10. 2014 09.00
+4
"Strokovnjaki pravijo....filmi, ki ji je treba gledati v kinu." Razen nostalgije, ne vidim prednosti kinodvorane /četudi gre za epohalen film in izbrano publiko/ pred domačim velikim TV, na katerem je boljša slika kot v kinu /tehnologija TV aparatov drvi s svetlobnp hitrostjo, v kinu pa stagnira/, nobeden na desni ne komentira, na levi prdi, za tabo pa žrejo al pa mečkajo. Treba se bo sprijaznit, da bodo počasi kinodvorane šle v zgodovino, zayebal so se pa najbolj z multi kini in zaprtjem starih dobrih romantično-nostalgičnih kinodvoran v centrih. Tudi "pridelovalci" filmov se bodo moral sprijaznit in si izmislit drugačen način distribucije svojih umetnin direkt do gledavčevega kavča.
Eitipatapa
22. 10. 2014 18.03
+2
Bravo! Se povsem strinjam z napisanim in lepo povedanim. Ni ga bilo lepšega od časov, ko ni noben vedel o čem se gre v filmu in kdo vse igra. Zgolj zaradi enega nič kaj pompoznega plakata, ki je najavljal filmski večer, nismo vedeli kaj gremo gledati. Če je pisalo npr. Yul Brynner ali John Wayne, smo vedeli približno o čem bo in, da bo tudi nekaj akcije in komedije. Potem pa na vhodu kakšna priletna dama ali možakar, ki je prodajal karte in nekaj metrov proč jih je drugi ščipal. Po možnosti je bil prostor preprost, ''socialističen'' in zakajen. Pa stare dvorane kjer se ni noter prinašalo ne hrane ne pijače. Tu pa tam je kdo imel žvečilni v ustih, ostalega se ni prinašalo noter. In gledalci niso imeli nobene možnosti motiti predstave - ni bilo sms-ov, klicev, svetlikanja displejev mobitelov. Tudi sedeli smo vsi v isti višini in nisi imel že s karto določeno kam s boš namestil. S temi mega kino dvoranami so totalno kiksnili. Vzdušje je slabo, doživetje samega filma pa če tako rečem, sterilno, prisiljeno in nedoživeto. Sem bil samo trikrat in še to zadnjikrat kakšnih 6 let nazaj. Me ne prepričajo. Filmi v sklopu Liffe, so pa bili vedno nekaj posebnega. Ampak spet: v nobodobnih časih - v zavetju doma in ne v kino dvorani še manj mega centru all-in-one, od restavracije do kina.