Enajsti dolgometražni film Matjaža Klopčiča Ljubljana je ljubljena je pripoved o mračnem odraščanju v Ljubljani. Osredni lik, Oton (Kristijan Guček), je mlad fant, ki bdi nad zgodbo od uboja kralja Aleksandra leta 1934 v Parizu, preko italijanske in nemške okupacije, do povojnega komunizma. Oton že kot deček obljubi večno ljubezen prijateljici Marjani (Iva Kranjc). Toda Otonova želja bo ostala neizpoljnena, saj leta 1941 Ljubljano zasedejo Italijani. Oton kot gimnazijec okupatorje zasovraži in se zato poveže z ilegalci. Marjana pa na vrstnike nekoliko pozabi, saj se noro zaljubi v italijanskega častnika Giorgia (Igor Samobor), ki je podnajemnik v hiši Otonovih staršev. Italijani postajajo vse bolj nasilni, ustrelijo tudi prvega talca, mladega Ernesta Eippra (Uroš Fürst). Dogajanje se vrti tudi okoli klošarke Shirley (Ivanka Mežan), ki misli, da je slavna Shirley Temple in posteščka Jake (Polde Bibič) ter še množice obrobnih likov iz tega obdobja.
Le v nočnem lokalu Vice, kjer je glavna zvezda prostitutka Anita (Nataša Barbara Gračner) se nič ne spreminja. Tam je zabava vsak večer, pa naj bodo gostje domačini, italijanski ali pa nemški vojaki. Skratka kraj, kjer lahko vsak gost vsaj za kratek čas pozabi na vojne grozote. Lokal ima, zanimivo, tudi “mojstra ceremonij” in zasnovo, ki zelo spominja na Fossejev film Kabaret. Vice (pomenljivo!) so pač izraz minevanja družbe in dekadence ljudi v obdoblju med vojno.
V filmu se pojavi še cela plejada izvrstnih slovenskih igralcev: Slavko Cerjak, Štefka Drolc, Radko Polič, Demeter Bitenc, Ivo Ban, Ivo Godnič, Janez Škof, Zlatko Šugman, Vlado Novak, Jožica Avbelj, Barbka Cerar, pevka Ana Dežman in drugi.
Gre za film o ljubezni. O različnih ljubeznih. Nekatere so navidez srečne, druge pa precej nesrečne in boleče. Dobesedno. Obenem pa gre za prepletanje zgodovinskega spomina, seksa in nasilja ter sanjskih podob. Kamera in scenografija sta paši za oči in zelo živo pričarata Ljubljano, kakršna je bila pred sedmimi desetletji. Klopčič je namreč prve korake pri filmu naredil kot scenograf, za fotografijo in snemanje pa je poskrbel njegov zvesti sodelavec Tomislav Pinter. Oba velika ustvarjalca sta filmu dala pečat, ki je gledalcem zavedno ali nezavedno ves čas pred očmi.
Klopčič, ki je po izobrazbi arhitekt, je svoj zadnji film (ekranizacija Partljičeveha dramskega teksta Moj ata, socialistični kulak) posnel pred osemnajstimi leti. Njegov najnovejši izdelek pa je deloma avtobiografski film, ki prikaže zelo specifičen izsek iz zgodovine življenja mesta Ljubljane. Režiser je film posvetil stoti obletnici slovenskega filma, 60. obletnici osvoboditve Ljubljane in preminulemu slovenskemu pisatelju Rudiju Šeligu.
