Trdi časi za trdo erotiko

Oktobra lani je ZDA šokiral pedofilski škandal, ki ga niso zamesili božji namestniki na zemlji. Od politične kariere se je patetično poslovil floridski republikanski kongresnik Mark Foley . Mediji so namreč razkrili bogato bero obscenih elektronskih sporočil s pedofilsko vsebino, s katerimi je kongresnik Foley bombardiral mladoletne praktikante, ki v Kongresu opravljajo kurirske posle. V e-mailih je dečke je spraševal, kako najraje drkajo in kako pogosto to počnejo, poetično pa se je razpisal tudi o svojem tiču, ki ob misli na fantke iz Kongresa otrdi kot kamen.

Drži, šlo je za prav tistega Marka Foleyja, ki je leta 2002 kot predsednik kongresne skupine za pogrešane in izkoriščane otroke najglasneje grmel proti razsodbi ameriškega vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo določilo zakona o otroški pornografiji, s katerim bi lahko kriminalizirali tudi navidezne upodobitve spolnih dejanj mladoletnikov, kot je denimo film z odraslimi igralci, ki upodabljajo mladoletnike.

Pedofilski škandal v vrstah republikancev, ki že od predsedniškega ustoličenja Georga Busha mlajšega jezdijo na ideji o moralni prenovi Amerike, je izbruhnil v sila nepravem trenutku. Odškodninski zahtevki, ki jih je ameriška katoliška cerkev, torej še eden od moralnih stebrov družbe, morala izplačati žrtvam pedofilskih duhovnikov, so se ravno zaokrožili v milijardo dolarjev, kar je nekatere kalifornijske škofije spravilo na rob bankrota. Nerodno.

Še posebej zato, ker v ameriški industriji za odrasle, v tem 'leglu zla, pedofilije in moralnega razkroja', ki mu tako Bush kot kler poskušata prišiti levji delež odgovornosti pri spodkopavanju tradicionalnih ameriških vrednot, po letu 2000 niso zabeležili niti enega samega primera spolne zlorabe mladoletne osebe. Zaključek je tako na dlani. Pompozna križarska vojna Busheve administracije in katoliške cerkev proti ameriški pornografski industriji (ki letno ustvari skoraj 12 milijard dolarjev prihodkov) ni nič drugega kot prozoren manever, s katerim se poskuša preusmeriti pozornost javnosti.

Za češnjico na torti je kmalu po Foleyjevem odstopu poskrbel notorični Larry Flynt in v marčevski številki revije Hustler objavil seznam 62 vidnejših osebnosti, političnih delavcev in aktivistov, članov republikanske stranke, ki so bili obsojeni bodisi zaradi kaznivega dejanja spolne zlorabe mladoletne osebe bodisi zaradi posedovanja ter razpečevanja otroške pornografije, med drugim tudi filma s posilstvom petletne deklice. Bushev imperij je Hustlerjev seznam sprva ignoriral, nato pa potegnil retaliacijsko potezo, češ ameriški pornografi potrebujejo lekcijo iz absolutne moči. Ker bi bila Flynt in Hustler zaradi finančnega zaledja pretrd oreh, so našli novo žrtev: 51-letnega Paula F. Littla, bolj znanega pod umetniškim imenom Max Hardcore.

Maxove porno pustolovščine zahtevajo močne živce in dober želodec, predstavljajo pa tobogan ekstremne seksualne akcije. Poleg spolnih pripomočkov vključujejo tudi medicinske (osvetljeni spekulumi in druge naprave za razpiranje telesnih odprtin), groba poniževanja, analni in vaginalni fisting, uriniranje, verižne ejakulacije in bruhanje kot posledico surovega »deepthroatinga«, globokega porivanja penisa v grlo.

»Res je, soigralke uporabljam izključno kot sredstvo za potešitev svojih spolnih želja. Za to so dobro plačane, seznanjene z vsem, kar lahko pričakujejo, in v vsakem trenutku lahko rečejo ne. Nihče jih v nič ne sili. Snemam fikcijo z odgovornimi odraslimi za odgovorne odrasle. Pornografijo ustvarjam izključno iz moške perspektive, zato mi hočejo vzeti dom, posel in svobodo,« razlaga Max Hardcore, ki svoje filme distribuira preko nizozemskega podjetja Shots Video. »Porno industrija je lahka tarča, v javnosti nato izgleda, kot da se politiki trudijo in počnejo nekaj koristnega. To je navadno sranje, ki ga lahko pričakujem v še večjih količinah, če republikanci ostanejo na oblasti.«

Max Hardcore, ki v Evropi kljub zasoljeni ceni skoraj 40 evrov za DVD svoje filme normalno trži, ima še to nesrečo, da med stanovskimi kolegi ni priljubljen, ker velja za samotnega jezdeca in trmastega človeka. Čeprav mu Koalicija za svobodo govora v boju z Bushevo administracijo stoji ob strani, je glede cehovske podpore precej skeptičen. »Mislim, da s strani mainstreamovske industrije za odrasle ne morem pričakovati podpore. Ti ljudje so kot podgane, senca težav je dovolj, da se razbežijo in poskrijejo v svoje luknje. Oni snemajo tisto, kar morajo, jaz snemam tisto, kar želim.«

Resnici na ljubo, mnoge navidez ekstremne prakse, s katerimi je Max Hardcore v devetdesetih letih premikal meje žanra, so zlagoma postale standardna ikonografija sodobne porno produkcije. Ostale mogoče še bodo. Le zakaj bi moral prav pornografski žanr vztrajati pri tako imenovani 'normalnosti', če pa resničnostni šovi, ekstremni športi in kloni Jackassa, ki se običajno vrtijo kar v prajmtajmu, postajajo vse bolj bolni in skrenjeni?