Spregledane rejne živali ali ko so si zakoni in uveljavljene prakse ter zagovorniki živali povsem v nasprotju

Ob svetovnem dnevu živali večinoma pomislimo na naše hišne ljubljenčke - pse in mačke ter opozarjamo na ustrezno oskrbo in zaščito, pomembnost sterilizacije in kastracije … Veliko izrečemo tudi sicer nujnih opozoril glede divjih živali, ki jim v spreminjajočem se svetu ni lahko. Številne vrste čudovitih živali, ki so nekoč vladale tropskim gozdovom, afriškim savanam in širnim oceanom izginjajo pred našimi očmi. Soočajo se z onesnaženjem, izgubo življenjskega prostora, divjim lovom, ki ga žene črni trg, če naštejemo le glavne težave večine divjih živali …

Preberite še: Živali, ki so v zadnjih 100 letih izginile z obličja Zemlje

Na eno ogromno skupino živali pa bolj ali manj pozabljamo, čeprav jo imamo praktično vseskozi tik pred nosom. Beseda teče o rejnih živalih … govedu, prašičih, kokoših, kuncih … Tako kot, žal, mediji, predvsem pa društva za živali, še vedno poročamo o neustreznem, celo nehumanem ravnanju s hišnimi živalmi, je tudi več poročil o krutem ravnanju z živalmi v hlevih, med prevozom, o mučenju v klavnicah, ki lahko pretrese še tako trdnega človeka.

Čeprav so rejne živali v večini namenjene za ali proizvodnjo mleka, jajc ali zakol (številni si sicer prizadevajo in opozarjajo, da bi ta del prehrambene industrije opustili, vendar je to za zdaj še precej utopična želja), si vsekakor zaslužijo dostojno življenje in humano smrt, kar predvidevata zakon o živalih in pravilnik o zaščiti rejnih živali, nato nadalje še pravilnika o zaščiti živali med prevozom in ob usmrtitvi. Zagovorniki pravic živali pa ob tem sprašujejo, ali humana smrt, ki ni naravna, sploh obstaja.

Na področju zaščite rejnih živali pri nas deluje Zavod za zaščito rejnih živali Koki, ki obstaja štiri leta, ''njegov glavni namen pa je ozaveščanje in opominjanje naše družbe, da med nami živi milijarda živali, na katere preprosto pozabljamo,'' je poudarila Ksenija Vesenjak Kutlačič, ustanoviteljica Zavoda Koki. ''To so živali, ki jih določamo za rejne, klavne, proizvodne. V tem času smo v življenje do naravne smrti pospremili od 600 do 700 živalim, vendar ne glede na to, da pomagamo konkretnim živalim na terenu, imamo v mislih vedno milijarde tistih, ki jim ne moremo drugače pomagati kot z ozaveščanjem,'' je nadaljevala.

Odkupili svinjo, kravo, dobijo tudi veliko kokoši …

V tem času so spisali kar nekaj zanimivih, ganljivih zgodb s srečnim koncem. Med najbolj odmevnimi zgodbami je bila po besedah Vesenjak Kutlačičeve zgodba svinje Stelle. ''Pujsa je skočila iz slabo zavarovane prikolice za prevoz živali na neki vaški cesti in se poškodovala. Bila je namenjena za koline, takrat druge rešitve ni bilo, da jo odkupim. Nato pa smo jo namestili na kmetijo na Štajerskem,'' je opisala zgodbo, kako je reševala poškodovano žival.  

Do njih je priromala tudi svinja Dora, ki je bila darilo nekemu gospodu za Abrahama. ''Živali nikoli ne podarjamo. Žival ne sme biti darilo,'' je opozorila Vesenjak Kutlačičeva. Številne podarjene živali namreč postanejo obdarovancu odveč, ker je nanje nepripravljen. Žival je vsekakor odgovornost, ki lahko traja tudi več let. No, v tem primeru je pujsi dejstvo, da je bila darilo, rešilo življenje, saj je novi lastnik ni mogel ubiti in pojesti.

Soočati se morajo tudi s tragičnimi zgodbami živali, ki zaradi takšne ali drugačne usode lastnikov ostanejo same. Zaprte, brez hrane, čakajo na konec. Tak primer je kunec Tomi, ki je z ostali kunci ostal sam, ko je moral lastnik v bolnišnico. ''14 dni kunčkov v zajčnikih ni nihče hranil, zato so nekateri poginili od lakote. Tisti, ki so preživeli, smo jih lahko vzeli in namestili.''

Življenje do naravne smrti so omogočili tudi kravi Miši, ki je imela kilo, zaradi katere ni mogla postati mama. ''Predvidena je bila za zakol, saj je bila odveč,'' je dejala. V zavod pa dobijo tudi številne kokoši, ki jim jih lastniki poklonijo, ko z leti upade nesnost.

Dostojno življenje do zakola ali naravne smrti?

Zakonsko je ubijanje živali na human način dovoljeno. Do tega trenutka morajo lastniki po zakonu skrbeti za dobrobit živali. Pri rejnih živalih so dovoljene tudi številne prakse, o katerih se lahko tudi upravičeno vprašamo, če so res v najboljšem interesu živega bitja - le en primer: kokoši v baterijski reji.

Dobrobit živali je, kot zapisano na spletni strani Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, definirano kot ''preprečevanje zlorabe in nehumanega izkoriščanja živali - zagotovitev ustreznih standardov za namestitev, prehrano in splošno oskrbo, preprečevanje in zdravljenje bolezni, ter zagotavljanje odsotnosti trpinčenja in nepotrebnega neudobja in bolečine. Stanje dobrobiti je ustrezno, če je žival zdrava, ji je udobno, je dobro hranjena, varna, lahko izraža svoja prirojena vedenja in ni izpostavljena neprijetnim stanjem, npr. bolečina, strah ali stiska.'' Za dobrobit živali mora biti poskrbljeno tudi med prevozom. Glede usmrtitve pa je pri nas določeno, da mora biti omamljanje živali izvedeno tudi pri obrednem zakolu, razen če gre za zakol perutnine, kuncev in zajcev izven klavnice za zasebno domačo porabo, je zapisano na spletni strani uprave.

Zagovorniki pravic živali na te zakone gledajo z zelo kritičnimi očmi in si prizadevajo, da bi povsem opustili zakole rejnih živali, da bi jim torej omogočili življenje do naravne smrti.

Do zakonske ureditve je kritična tudi Vesenjak Kutlačičeva, češ, dovoljeno je marsikaj, kar je daleč od udobja. Tako je na svoji spletni strani opozorila, da je denimo kunce, podobno kot kokoši nesnice, dovoljeno nastaniti v kletke, ''kjer se sploh ne morejo izvajati gibov, ki bi jih sicer v naravi''. Številne kritike ravnanja s kokošmi v baterijski reji, kjer so kokoši nameščene praktično brez možnosti premikanja, so nekatere trgovce pripeljale do odločitve, da takih jajc na svojih policah ne bodo imeli več. A te kokoši so le namestili v večje kletke, še vedno kokoš ne živi svobodno, je opozorila.

''Ob izpostavljanju mučenja in trpinčenja na področju rejnih živali vedno vprašam, ali je hujše, da nekdo pujsa zbrca ali da mu prereže vrat. Kadar govorimo o hišnih živalih, mačkah, psih, ki jih ne zlorabljamo, zapiramo v ujetništva, ne pobijamo, je izraz smiselen, kaj pa ko imamo v mislih prašiča. Zagotovo je nedopustno, če nekdo prašiča zbrca, ampak v primerjavi s tem, da ga daste v plinsko celico, je pa verjetno to manjši prekršek. Tu smo mi v drugačni vlogi, ker govorimo o živalih, ki jim družba določa povsem drugačno vlogo. Kjer so prakse, ki bi bile sicer na področju hišnih živali nesprejemljive. Predstavljamo si, da psički že po enem tednu odvzamemo mladičke, to se nam zdi nedopustno, v mlečni industriji pa je ločitev telet od matere, takoj ko popije ekolostrum, torej v prvih 48 urah, nekaj povsem normalnega in sprejemljivega'' je ponazorila razliko v pogledu na rejne živali.

Je pa nadaljevala, da se sicer tudi odnos do rejnih živali pri nas spreminja, ne sicer v tisto smer, ki si jo želijo zagovorniki živali. Ljudje po njenih besedah razmišljajo predvsem od življenju živali do zakola. ''Pogoji se sicer izboljšujejo, namesto baterijske reje imamo večjo kletko za kokoši. A v praksi kokoš še vedno ne živi svobodno, ne vzgaja svojega potomstva. V tej smeri se premika, a tega ne označujem kot koraku k boljšemu, saj še vedno živali prikrajšamo za materinstvo, otroštvo, naravo. Da jih na koncu pobijemo, je samo pika na i.''

Proti govedoreji tudi okoljevarstveniki

Še tako se nam lahko smilijo živali in lahko prikimavamo zagovornikom njihovih pravic, a dejstvo je, da se človeštvo prehrani z mesom v nekaj desetletjih, če sploh kdaj, ne bo odpovedalo. Kljub temu, da to vse bolj glasno zagovarjajo tudi okoljevarstveniki.

Govedoreja je namreč še kako okoljsko sporna, saj se pri tem sproščajo velike količine metana. Znanstveniki menijo, da je izpust metana pri reji živine celo večji od prejšnjih ocen. Metan je v primerjavi z ogljikovim dioksidom kar 21-krat učinkovitejši toplogredni plin, saj ima veliko večjo sposobnost absorbcije sevanja. Metanu (CH4) pripisujemo petino krivde za globalno segrevanje kot posledice človekove dejavnosti. Naravno nastaja v močvirnatih predelih in pri razpadanju organskih snovi. S človekovo pomočjo pa nastaja še na odlagališčih odpadkov, na riževih poljih, pri govedoreji …

Zdaj revidirani izračuni metana, ki ga proizvede posamezno govedo, so pokazali, da so bili izpusti iz tega naslova leta 2011 za 11 odstotkov višji, kot so jih ocenili pri mednarodnem panelu za klimatske spremembe (IPCC).

''Ker naša prehrana postaja vse bolj bogata z mesom in mlečnimi izdelki, skriti klimatski račun naše hrane narašča,'' je za Guardian komentiral Dave Reay s univerze Edinburgh. Da bi krave pri metabolizmu proizvajale manj metana ni tako očem privlačno, kot so vetrne elektrarne ali solarni paneli, a je to prav tako ključno pri ukrepanju zoper klimatske spremembe, je nadaljeval.

Najnovejša študija je pokazala, da so izpusti metana pri reji živine najbolj strmo narasla v hitro razvijajočih se regijah v Aziji, Latinski Ameriki in Afriki. A strmo upadli pa so izpusti v ZDA in Kanadi, tudi v Evropi so izpusti pri tej dejavnosti upadli.

Avtorji raziskave z ameriškega oddelka za kmetijstvo ob tem opozarjajo, da bi lahko ravno ta metan ogrozil že tako težko dosegljiv cilj Pariškega sporazuma, da bi obrzdali globalne temperature pod 1,5 oziroma dve stopinji Celzija.