60 let staro pismo potnice s Titanika razkriva dogodke usodne noči: 'Še vedno imam nočne more'

Ko je James Cameron leta 1997 v 194 minutah na platno spravil zgodbo o potapljajoči čezoceanki Titanik, si nihče ni mislil, da bo skoraj dvajset let pozneje v javnost prišlo pismo, v katerem bo podrobno opisano dogajanje tiste usodne noči.

Domneva se, da je pismo, datirano 8. avgusta 1955, torej 43 let po tem, ko je ladja 14. aprila 1912 potonila med svojim prvim potovanjem čez Atlantik, napisala francoska služkinja po imenu Rose Amelie Icard. Naslovljeno je na 'Madame Ausein', žensko, katere imena pa, zanimivo, ni na seznamu preživelih potnikov. Šlo naj bi za hčerko ene od ostalih potnic na ladji, ki je prav tako preživela tragedijo.

Icardova, ki naj bi bila služkinja bogati Američanki Marthi Stone, z modrim črnilom in v francoščini doživeto piše o noči, v kateri je Titanik udaril v ledeno goro. Opisuje svojo žalost in grozo, pa tudi nesebičnost in junaštvo tistih, ki so svoja življenja žrtvovali za druge.

'Zbudil naju je strašanski udarec'

Rose se je z Martho na Titanik vkrcala v Southamptonu in je potovala v prvem razredu. "Okoli 23. ure sva se odpravili spat. 45 minut pozneje naju je zbudil strašanski udarec. Hoteli sva izvedeti, kaj se dogaja, pa nama je eden od uslužbencev dejal, da ni nič in naj se vrneva v kabino. Rekla sem gospe Stone: Poskušajte to, slišati je, kot da v ladjo vdira voda. Pomagala sem ji, da si je nadela haljo. Vzela je rešilni pas in mi rekla, naj pohitim. Drhtela sem, še vedno sem bila v spalni srajci. Tudi jaz sem vzela rešilni pas in ji sledila na palubo," piše Icardova in dodaja, da ji je uspelo vzeti še potovalno odejo in krznen plašč, ki sta ju zaščitila pred arktičnim mrazom.

Ko se je morala vrniti v kabino po nakit svoje gospodarice, je skoraj ostala ujeta v njej. "Takrat smo bili priče nepozabnim trenutkom, v katerih sta se groza in obup pomešala z največjim junaštvom. Na palubo so prihajale ženske v večernih toaletah, pa tudi tiste, ki so pravkar vstale iz postelje in so imele zaradi tega razmršene lase. Častnik Smith je kričal: Ženske in otroci naprej! Popolnoma mirni častniki in mornarji so jih prijemali za roke in jih vodili do čolnov."

Podrobno je opisala tudi presunljive prizore, ko so se ženske poslavljale od svojih možev, ki so ostajali na ladji. "Ob meni je stal starejši poročen par – gospod in gospa Straus. V rešilni čoln sta poslala njuno služkinjo, onadva pa sta skupaj ostala na ladji. Gospa je objela svojega moža in mu rekla: 50 let sva poročena. Nikoli nisva bila ločena, s teboj si želim umreti."

Vsem srečnežem, ki so dobili mesto v rešilnih čolnih, je bilo rečeno, naj močno veslajo, da se čim prej oddaljijo od potapljajoče ladje, da jih ne bi potegnila s seboj. Icardova v pismu opisuje, kako je videla nekega mladeniča, ki se je skrival pod njo v čolnu, a je imela toliko dela z veslanjem, da mu ni posvečala pozornosti. "Opazila sem, da se nekdo skriva pod menoj, a nikomur nisem povedala, da ga vidim. Nikoli nisem izvedela, kdo je to bil."

'Še vedno imam nočne more'

Icardova in Stoneova sta bili med 745 ljudmi od 2229, ki so preživeli nesrečo. Naslednjega dne jih je pred mrazom rešila ladja Carpathia. "Kar naenkrat je bila trda tema. Slišati je bilo klice in 43 let pozneje še vedno imam nočne more o tem," še dodaja. Icardova je umrla leta 1964 in bila je najdlje živeča Francozinja, ki je preživela tragedijo.

Mediji so za dragoceno pismo izvedeli, ko je uporabnik portala Reddit prosil za pomoč pri prevodu nekaj pisem, ki jih je kupil na dražbi. "Skoraj dve leti sem jih imel na enem in istem mestu. Obotavljal sem se, nisem jih dal takoj prevesti. Rosina družina jo je prosila, naj jih napiše, preden umre ali pozabi, potem pa so jih dali na dražbo in jaz sem ponudil največ denarja," je povedal.

Verodostojnost pisma sicer še ni potrjena, povsem mogoče je, da gre za ponaredek. A če bi se izkazalo, da je pristno, bi bila to zagotovo ena največjih in najbolj dragocenih nemih prič tiste noči.