VIDEO in FOTO: 'Zrak je dišal po sežganih kosteh, laseh, telesih. Tak sladkasti vonj'

Sonja Vrščaj ne goji zamer. Danes stara 90 let govori za umrle ''številke'', da ne bi pozabili, čeprav ve, da številni po svetu še danes trpijo njene nekdanje muke. Vesela je, da živimo v svobodni državi. Čeprav ji je bilo hudo za Jugoslavijo, vsaj tisto, ki ji je vladal Tito. Nasprotuje prodaji državnega premoženja in ne more razmeti pohlepnežev, ki so uničili močna slovenska podjetja, so kradli od delavcev. Najbolj in do solz pa jo prizadene, ker nekateri slovenski otroci še danes lačni hodijo spat. ''Jaz vem, kaj je lakota. Tega ne bi smeli dopustiti,'' pove v solzah. Danes je gospa Sonja človek v pravem pomenu besede. In še zdaleč ni le številka.

Mlado članico narodnoosvobodilnega boja so ujeli 16. junija 1944. Odpeljali so jo v tržaški zapor Coroneo, kjer se je prvič srečala s smrtjo. Ko so 27 ženskam pobrali vse imetje in dragocenosti, so že vedele, da gredo na strelišče. ''To je bilo grozno doživetje. Takrat mi je bilo prvič tako grozno,'' je dejala. Obsojene na smrt so ves čas obupavale, se poslavljale od življenja, klicale starše, prosile, naj pazijo na njihove otroke ... ''Proti jutru smo slišali težke korake, ključ ... In potem je bila tišina. Zjutraj so odprli našo celico in po tleh sosednje so bili odprti kovčki … Zijalo je, kot bi gledal smrt,'' se spominja.

Od takrat je stalno trepetala, da bo tudi ona med njimi. Zato je čutila olajšanje ob novici, da gre v Nemčijo. A 27. junija, ko je odšla na pot, ni niti slutila, kam gre in kaj jo čaka. Takrat se namreč ni vedelo nič o zloglasnem nacističnem taborišču Auschwitz, prepričana je bila, da gre delat na nemško kmetijo ali v tovarno. ''Kamor koli, tudi v smrt, samo da bo konec strašne napetosti,'' si je mislila.

Vozila se je tri dni in vseskozi razmišljala o pobegu, ki pa ni bil mogoč, saj je bila zaprta v vagonih. Ob prihodu v Katowice je slišala reči železničarje, ki so videli napis Auschwitz, da jim bodo vse pobrali, vso hrano, pijačo, obleko. Naslednja postaja je bilo zloglasno nacistično taborišče, kamor je prišla zvečer po temi. Odprli so vagone in zaslišala je vpitje ''raus schnell'' (hitro ven, op. a.). Psi so lajali, pazniki so po ljudeh tolkli z bikovkami. ''To je bil prvi grozni vtis.'' Takrat se je zavedla, da ni v Nemčiji, ki jo je pričakovala.

Kmalu so jo odpeljali v prostor, kjer se je morala sleči do golega. Najprej so ji pobrali dokumente, nato obleke, verižice, prstane. V drugem prostoru so jo ostrigli na balin in ji pobrili dlake. ''To so delali moški.'' Nato so jo z nečim razkužili, ''v glavnem, peklo je''. Sledila je prha. V naslednjem prostoru so jo pričakali kupi oblek in čevljev, ki so jih odvzeli prejšnjim internirancem. Vrgli so ji dve oblačili in čevlje, nikogar ni zanimalo, ali so ji prav. Oblekla se je in prišla v sobo, kjer se niso več poznale med sabo. ''Nekatere so jokale, druge so bile resne, jaz sem se smejala. Ne vem, zakaj,'' je povedala.

''Smo pa takrat videli ogenj, zubelj skozi okno, in razumeli smo, da so Judje zažgali taborišče,'' je dejala. Bila je vesela, prepričana, da gre kmalu domov. Pozneje je izvedela, da je bilo ravno obratno, ''da so Jude žgali''. Pomotoma so jo peljali v barako k Ciganom, vendar so jo pozneje premestili. Če bi ostala pri njih, bi tudi njo odpeljali v krematorij. Drugi dan so jo odpeljali v blok številka 30, kjer jih je bilo od 800 do 1000. Vtetovirali so ji 82396 ''in od takrat dalje sem bila številka''. Stara je bila 18 let.

Dnevi so bili podobni drug drugemu. Okoli 3. ure je paznica vdrla v barako, s palico tolkla po posteljah in vpila ''aufstehen, aufstehen'' (pokonci, pokonci, op. a.). Ob 4. uri je zatulila sirena in do 6. ure je stala pred blokom v vrsti po pet, v vsakem vremenu, v vsakem letnem času. Prva vrsta je bila vedno deležna tepeža, zato se ji je izogibala. Za dobro jutro jih je z besedami ''svinje jedne, krave proste'' pozdravila poljska ujetnica funkcionarka.

Ob 6. uri je znova zatulila sirena in dobila je črno tekočino, ki so ji rekli kava. Ker ji je bilo slabo po njej, jo je pila samo prvi dan. Do 12. ure je delala, v glavnem urejala makadamske ceste. Včasih je prenašala opeke, z dvignjenimi rokami po štiri naenkrat. ''To je bila taka živčna vojna. Eden je rekel levo, drugi desno, tretji teci, četrti počasi. Mi pa smo begali sem ter tja,'' je dejala. A vrsta je morala biti ravna, če ni bila, so jo pazniki uravnali s palico.

V času kosila so jo pred blokom čakali čebri z juho. ''Nismo imeli ne žlice ne posode. Bile so sklede, ene velike, druge male. Če je bila velika skleda, je paznica rekla, da je za pet, in smo si morale deliti hrano.'' Prva, ki je dobila skledo, je z njo bežala in jedla, štiri so jo sestradane lovile. ''Prvi dan, ko sem videla tekanje za hrano, mi je bilo zelo grozno, da se moraš za hrano tako pretepat. Takrat sem si rekla, da tega nikoli ne bom počela. Ampak življenje je življenje, treba je jesti,'' je poudarila. Zato so si z ujetnicami, ki jih je poznala od prej in jim je zaupala, pomagale tudi pri hrani in si jo pravično delile.

Ob 13. uri je šla znova delat, od 18. do 20. ure je stala v postroju pred barakami. Po zvoku sirene je dobila kruh, redko je bil za večerjo še košček margarine ali salamo. Zatem se je morala znova boriti. Voda je bila za več tisoč ljudi v eni sami baraki s koriti in pipami. Če jo je dobila, jo je žejna pila, čeprav je povsod pisalo, da je okužena, da s pitjem tvegajo tifus. Še huje je bilo pred stranišči, saj je bilo veliko drisk. Težko je držala, zato je večkrat počepnila kar za blokom, ampak kmalu jo je s trdo palico pregnala paznica.

Ob 22. uri je morala biti tišina, vsi so morali biti v barakah. Za stranišče so nastavili belo posodo, ki je bila hitro polna. Iz nje je tekel urin in driska, naslednji dan so tja postavili posode za kosilo. Ponoči so podgane grizle nosove, ušesa, prste. ''To je bil en dan. Lager ruhe (tabor tišine, op. a.), takrat je moralo biti pa tiho.''

Med izredno hudimi, težkimi dnevi se je ozirala proti krematorijem. ''Zrak je dišal po sežganih kosteh, laseh, telesih. Tak sladkasti vonj …'' In spraševala se je, koliko časa bo še ... Živa. Driska je pomenila začetek tifusa, ki se ga je zelo bala. Zaradi okužene vode in slabe higiene ga je bilo največ, so bile pa tudi druge bolezni, kraste, infekcije, rane, včasih so psi koga ogrizli po ukazu.

Bolnega so poslali v tako imenovani revir, od koder je redko kdo prišel nazaj. ''Tudi tam so bili strašni pogoji. Bili so pogradi, na katerih sta spali dve bolnici. Če je ena ponoči umrla, je morala živa, ki je ležala poleg nje, počakati do jutra, ko so pobirali mrtve.'' Vrgli so jih pred barake, kjer so bili vsako jutro kupi trupel, ki so jih malo posuli z apnom in jih pustili, na njih so se gostile podgane. Pozneje so jih zažgali v krematorijih.

Pri življenju jo je v prvi vrsti ohranjal optimizem, pravi. Bila je prepričana v svoj prav. ''Prepričana sem bila, da ne morejo oni zmagati, ker bomo mi zmagali. Nikoli nisem govorila, če pridem, ampak ko pridem domov. Tudi če so me tepli, sem si mislila, le tepi, ampak na koncu boš pa ti ... Enkrat je ena sotrpinka rekla paznici, ki je govorila 'was, was' (kaj, kaj, op. a.), 'Ja, ja, vas, vas, bo hudič vzel!','' je povedala v smehu in si obrisala solzne oči.

Izredno močna je bila solidarnost. Z nekaterimi sotaboriščnicami so se imele rade kot sestre, kljub hudi lakoti so si delile hrano. Če je bila katera bolna, so ji dale kruh. Nekoč so si na sedem delov razdelile jabolko, za katerega se več ne spomni, kje so ga dobile. Če so imele možnost, so iz ambulant pretihotapile zdravila, kar je bilo zelo tvegano, saj je odkritju sledila gotova smrt. Če katera ni mogla delati, so naredile namesto nje. Pokonci jo je držala tudi morala. ''Ko so me spraševali, kdaj bo konec vojne, sem vedno rekla, da čez 14 dni. In so mi verjele, ker so hotele verjeti.''

Ob bližanju fronte so Nemci začeli prazniti Auschwitz. Oktobra 1944 so jo prepeljali v taborišče Ravensbrück, kjer je bila nekaj časa v karanteni, zatem v Oranienburg, kjer je v tovarni 12 ur na dan izdelovala telefonske žice. 28. marca 1945 so bombardirali tovarno. Zatem so jo peljali v Sachenhaus, kjer je v glavnem čistila bombardirana mesta. 21. aprila so jo ob spremstvu SS-ovcev in psov postrojili v kolone. Ukazali so ji, naj hodi. Bežali so pred rusko fronto.

''Takrat nisem vedela, ampak sem pozneje prebrala, da so nas nameravali spraviti na ladje v Severno morje in nas potopiti. Zelo so se trudili, da bi zabrisali sledi grozodejstev, da ne bi bilo prič.'' Cele dneve je hodila, pridružili so se tudi nemški begunci. Marsikoga so ustrelili, ker ni mogel hoditi, mnogi so sami omagali in umrli. ''10 dni, kolikor smo hodili, so se ob poti eden drugega držali mrliči.''

2. maja popoldne se je v enem mestu, verjetno v Prenzlauu, zavedla, da ni več straže. Slišala je strele v gozdu, kmalu zatem so prišli majhni zavezniški tanki in vedela je, da je konec vojne. Dobila je paket Rdečega križa s konzervami. Skuhala je krompir, okus popravila s konzervami in pojedla, kolikor je mogla. A njen želodec po dolgotrajnem stradanju ni bil več sposoben prenesti močne hrane. Trpela je hude krče. Še dolgo časa ni mogla nič pametnega jesti, prenesla je samo kandirane olupke pomaranč in bombone, ki jih je dobila v trgovini.

V Nemčiji je od ruskih vojakov izvedela za osvoboditev Trsta. Na pot domov se je odpravila 12. avgusta, ko so popravili železnice, da so bile znova prevozne. V tedaj jugoslovansko Veliko Kikindo je prišla šele 1. septembra, kjer je bila znova v karanteni. Starši niso vedeli, kje je bila, da je živa, so izvedeli šele dan pred njenim prihodom na domačijo. Najprej je obiskala brata v Ljubljani, šla sta se vozit s čolnom po ribniku v parku Tivoli in zvečer v kino gledat film z naslovom 'Branila je domovino'. Ponoči sta se oba odpravila domov v Šajno. ''Spomnim se, da so na našem prekrasnem dvorišču prebirali krompir. Vnovično snidenje je bilo lepo, krasno,'' je opisala vidno ganjena. S sijočimi očmi in usti v nasmehu je vzdihnila in si znova obrisala solzne oči. Vedoč, da ne zadnjič, ker je spomin še vedno boleč.