Zmaga španske usode

Španci svojo ekipo poznajo preveč dobro. Komaj je Francoz Frank Ribery v 41. minuti zadel izenačujoči gol, že se je vzdušje v baru Marbel sredi madridske četrti Lavapies popolnoma prelevilo. Slišati je bilo krik, izbruhe besa, kot da bi že vsi vedeli, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Gostilničar je obstal kot okamenel, njegovi hčerki je pladenj padel na tla, dotlej kričavi glas televizijskega komentatorja pa je bil iz minute v minuto bolj tih in umirjen, je o dogajanju med sinočnjo tekmo Španija - Francija zapisal dopisnik nemškega tednika der Spiegel.

Vedno isto...

Na začetku drugega polčasa je televizijski komentator izustil celo: "Francija ima potentno moštvo." Nobenih protestov in negodovanj, tako ob poprejšnjih omembah dobrih lastnostni francoskih nogometašev. V polno zasedeni krčmi zavlada napeta tišina. Živci so napeti kot struna. Vsi strmijo v sprejemnik in pričakujejo, da se bo zgodilo tisto, kar se ima zgoditi.

2:1, 3:1 za Francoze.... "Vedno isto," je zagodrnjal eden od gostov in brez pozdrava odšel domov. Ob zadnjem sodnikovem žvižgu, nekaj minut kasneje, je bila krčma popolnoma prazna. Podobni prizori so se odvijali v drugih španskih mestih, kjer je desettisoče navijačev spremljalo tekmo na velikih zaslonih. Na iberski polotok se je pričelo vračati normalno življenje. In pod pojmom 'normalno' je razumeti nekaj, kar se rdeče-rumeni enajsterici zgodi zmeraj, ker drugače tudi ne more biti.

Fatalizem s tradicijo

Pravi besedi za opisano počutje Špancev po porazu nogometne reprezentance bi bili 'fatalizem' in 'tragika'. Poznavalci zadnjih svetovnih prvenstev se dobro spomnijo nenadne driske, ki je ob najbolj nepravem trenutku prizadela špansko moštvo in oslabila njegove ključne ljudi. Ali pa denimo tekme z Nigerijo na prvenstvu leta 1998, ko je vratar Andoni Zubizarreta z roko preusmeril žogo v lastno mrežo, zaradi česar so se sanje Špancev o napredovanju v naslednji krog tekmovanja razblinile že na začetku. In le kdo bi lahko pozabil na tisto nesrečno enajstmetrovko, ki jo je v četrtfinalu na evropskem prvenstvu zastreljal zvezdnik madridskega Reala čez nasprotnikov gol?

Rodila se je nova legenda

Na včerajšnji tekmi se je rodila nova legenda: vsega naj bi bil kriv sodnik, ker za Špance ni dosodil enajstmetrovke, ki je v resnici ni bilo in ker je piskal prekršek za Francoze, ki ga naj ne bi bilo, nakar so rdeče-rumeni dobili gol za 1:2 iz prostega strela. Kar je v krčmi sprožilo val protestov: "Lopovi, sleparji!"

Razočaranje je globoko, čeprav naj bi na tokratnem prvenstvu bilo vse drugače. Mlada ekipa pod vodstvom trenerja Luisa Aragonesa je prvi krog odigrala suvereno. Kmalu so vsi kritiki pozabili, da se je reprezentanca šele v zadnji minuti uvrstila na svetovno prvenstvo v Nemčiji. Z vsakim napadom Fernanda Torresa, ki so mu nadeli vzdevek Otrok, je rasla samozavest.

Navijači so hoteli še več, saj je do omembe vrednega dosežka španske reprezentance treba poseči daleč v zgodovino - vse do leta 1950. Takrat je 'seleccion' na svetovnem prvenstvu v Braziliji dosegla četrto mesto.

Navijajo predvsem za svoje klube

Španci živijo bolj za svoje klube, kot za državno reprezentanco. V ozadju pa gre za politični problem. Dve nogometno najpomembnejši regiji v državi - Katalonija s svojim FC Barcelono in Baskija z Atletico de Bilbao - se zgolj pogojno identificirata s Španijo kot celoto. Nacionalizem in prizadevanja po neodvisnosti sta v teh pokrajinah zelo močna. Mednarodnih tekem španske selekcije tam sploh ne prirejajo, ker se bojijo neželenih protestov.

Tudi v drugih nekastilskih regijah Španije nacionalni simboli - zastava, himna in državna enajsterica - preveč spominjajo na vladavino diktatorja Franca.

Dan po tekmi je obračun s Francijo kot lanski sneg, piše der Spiegel. Ljudje po lokalih so znova vsi zelo pametni: vedo povedati, da so že vnaprej vedeli, kako tudi tokrat ne bo nič iz vsega... Zajedljiv humor je pregnal žalovanje za izgubljeno priložnostjo.